Vesela družina

Počitnice, ne dopust

Piše: noseča mamica Ana

Pa smo jih dočakali, počitniceeeeee! 🙂

Ne dopust, počitnice! To je bistvena razlika, ki se je šele letos dobro zavedam. Kakšen luksuz imamo študentje, če si ga seveda prislužimo. In naša družina (predvsem Klemen) si ga je. Kar trdo smo garali, ampak zdaj jih imamo, 3 mesece počitnic! Ja, prav ste prebrali: 3 mesece (no, kakšen dan manj).

Marsikdo bi nam svetoval, naj gre kdo od naju kaj zaslužit, saj študentskega dela ni težko dobiti in časa imamo več kot dovolj. Res bi lahko tudi poleti kaj zaslužila. Ampak ker sva celo leto poleg študija tudi delala, bova par 100 eurov raje zamenjala za polno družinsko življenje.

Zdaj imamo čas, da uresničimo nekatere sanje, ki smo jih sanjali zadnje par mesecev. Vseh žal ne bo uspelo, zaradi finančnih nezmožnosti. Bomo pa tri mesece skupaj. Pod šotorom, pod drevesi, v objemu gora in valov.

Celo leto smo hrepeneli po tem, da bi bili skupaj. Da bi Klara enako rada preživljala čas s Klemenom, kot ga preživlja z mano. Da bi lahko tudi on šel z nama na obisk k mojim staršem, ali na birmo moje sestrične. Da bi se lahko šli kopat na Mariborski otok mi, ne pa da jaz fehtam vse prijateljice, katera bi mi delala družbo (pa tudi z njimi se imam vedno fenomenalno ;). Zato sem celo leto čakala počitnice, ne dopust. Ker ne vem, če bi v dveh tednih dopusta uspela zadihat in pozabiti občutek mame samohranilke (kot se včasih v hecu okličem, da poudarim svojo žensko in materinsko moč). Še toliko bolj sem se veselila teh počitnic, ker so najverjetneje zadnje za nas. Drugo leto med zimskim izpitnim obdobjem bo življenje spet malo popestril in obrnil na glavo prihajajoči dojenček, zato verjamem, da bo vsaj kakšen Klemenov izpit počakal na bolj poletno-jesenske dni. Čez dve leti pa hmm, to je še daleč, ampak upam, da jaz ne bom več študentska mama. 🙂

Zato sem zares hvaležna, da nam je letos uspelo, da je trud poplačan in da že pakiramo za en, dva, tri tedne, bomo še videli. 🙂

Preberi še

 

Prva bolezen in nekaj novega v meni

piše: mamica Ana

Prejšnji teden je Klara prvič zbolela. Prebolela je Šesto otroško bolezen. Nič nevarnega, le visoka vročina in nekaj izpuščajev. A ob tej bolezni sem se naučila nekaj novega o življenju z otrokom.

Med počitnicami bi morali iti s prijatelji na Dunaj. Dan prej je Klara dobila vročino, proti večeru pa je vročina upadla in bila sva v dilemi ali iti, ali ne. Ob očitnem slinjenju sva mislila, da je zobek končno na poti in sva vročino pripisovala temu. Ker je bila to za nas prva izkušnja bolezni tako majhnega otroka, sva se odločila, da ne gremo in novico žalostna sporočila prijateljem. Razmišljala sem, kako enostavneje bi bilo, če bi bil bolan kdo izmed naju. Točno bi vedel kaj te boli, kako se počutiš ko vročina pade, približno veš tudi, kako se boš počutil naslednji dan. In poleg vsega tega, je s teboj na poti vedno tvoj najboljši prijatelj – lekadol. 🙂

Pri otroku pa ničesar od tega ne veš. Lahko mu le izmeriš temperaturo in vidiš, če ima zamašen nos. Vse ostalo je le nesmiselno ugibanje. In ne moreš kar na pot, ker otrok je ob bolezni ekstremno siten in cel dan bi se le dojil in pestoval. No, izkazalo se je, da sva se pravilno odločila, saj je naslednji dan Klara dobila 40 °C vročine.

Nisem bila pripravljena na to, da se nam lahko plani za počitnice porušijo. Vedno sem bila zagovornica stila življenja, v katerem te otrok ne omejuje, lahko greš z njim skoraj povsod, kamor bi šel tudi brez njega. Tokrat pa se to ni izšlo.

Ampak ker sem mama, se nisem mogla strmati, ker se ni izšlo po moje. Še kakšno leto, pa se bo Klara strmala zaradi tisoč in enega razloga, zato je zdaj zadnji čas, da se naučim prilagajati situaciji in ljudem okrog sebe. In seveda, da (poleg mojega moža, ki to že obvlada) postanem jaz tista, ki poskušam v neprijetni situaciji poiskati nekaj dobrega.

Tako smo po Klarini bolezni, namesto Dunaja, odkrivali lepote Pohorja.

 

Preberi še