piše: mamica Ana
Prejšnji teden je Klara prvič zbolela. Prebolela je Šesto otroško bolezen. Nič nevarnega, le visoka vročina in nekaj izpuščajev. A ob tej bolezni sem se naučila nekaj novega o življenju z otrokom.
Med počitnicami bi morali iti s prijatelji na Dunaj. Dan prej je Klara dobila vročino, proti večeru pa je vročina upadla in bila sva v dilemi ali iti, ali ne. Ob očitnem slinjenju sva mislila, da je zobek končno na poti in sva vročino pripisovala temu. Ker je bila to za nas prva izkušnja bolezni tako majhnega otroka, sva se odločila, da ne gremo in novico žalostna sporočila prijateljem. Razmišljala sem, kako enostavneje bi bilo, če bi bil bolan kdo izmed naju. Točno bi vedel kaj te boli, kako se počutiš ko vročina pade, približno veš tudi, kako se boš počutil naslednji dan. In poleg vsega tega, je s teboj na poti vedno tvoj najboljši prijatelj – lekadol. 🙂
Pri otroku pa ničesar od tega ne veš. Lahko mu le izmeriš temperaturo in vidiš, če ima zamašen nos. Vse ostalo je le nesmiselno ugibanje. In ne moreš kar na pot, ker otrok je ob bolezni ekstremno siten in cel dan bi se le dojil in pestoval. No, izkazalo se je, da sva se pravilno odločila, saj je naslednji dan Klara dobila 40 °C vročine.
Nisem bila pripravljena na to, da se nam lahko plani za počitnice porušijo. Vedno sem bila zagovornica stila življenja, v katerem te otrok ne omejuje, lahko greš z njim skoraj povsod, kamor bi šel tudi brez njega. Tokrat pa se to ni izšlo.
Ampak ker sem mama, se nisem mogla strmati, ker se ni izšlo po moje. Še kakšno leto, pa se bo Klara strmala zaradi tisoč in enega razloga, zato je zdaj zadnji čas, da se naučim prilagajati situaciji in ljudem okrog sebe. In seveda, da (poleg mojega moža, ki to že obvlada) postanem jaz tista, ki poskušam v neprijetni situaciji poiskati nekaj dobrega.
Tako smo po Klarini bolezni, namesto Dunaja, odkrivali lepote Pohorja.
Preberi še
