Bravo mama

Svaka čast, mama

piše: mamica Ana

Klemen se spet uči s polno paro, jaz pa si vsako jutro splaniram popoldan s puncama in ga zapolnim do večera. Ker vem, da bomo cel dan same, želim akcijo. Da se bo dogajalo. Čeprav ob planiranju po tiho vem, da bomo spet prišle pozno domov, vse tri lačne in utrujene in bom pol ure brezglavo tekala gor in dol po stanovanju, pripravljala večerjo, medtem v rokah dojila Evo, Klaro pa prepričevala naj si umije roke in pospravi čevlje, medtem ko bo ona želela le, da ji preberem knjigo. Ko bomo vse tri site si bom oddahnila in se bomo zmartrane (predvsem jaz) odpravile v posteljo. Vseeno si želim akcije. Da bom ob izzivih in dogodivščinah pozabila, da je spet tu ta smotan del leta, ko je Klemen zelo malo z nami. Zato se vsako popoldne nekam odpravimo, po navadi Klara s poganjalčkom, jaz pa z Evo v nosilki in krožimo po Mariborskih igralih. Nekje na poti pomalicamo in se ob mraku vrnemo domov. Ko razmišljam, kam bi se danes odpravile, se vedno vprašam, če bo Klara zmogla tako dolgo pot s poganjalčkom, če bo jabolko v torbi zadostovalo za njeno lakoto, ali vzamem raje dve. Pozabim pa se vprašati, če bom jaz zmogla imet 4 ure Evo v nosilki, če bo eno jabolko dovolj tudi za moj želodec. Vedno sem bila zahtevna do sebe, vedno sem na tak način dosegala cilje, si dokazovala česa vsega zmorem in zdaj ko sem mama, je izzivov za dokazovanje sami sebi vedno dovolj. A včeraj sem se ob sicer spodbudnih besedah neznane mamice na igralih precej zamislila.

S puncama smo včeraj šle do mestnega parka. Klara s poganjalčkom, jaz z Evo v nosilki. Klara je na poganjalčku še precej živahna in si izleta skozi mesto z Evo v vozičku ne morem privoščiti, z Evo v nosilki pa sem mnogo bolj agilna. Do parka imamo 30 min peš (če grem sama). Za vse tri kar velik podvig. Plan je bil, da se na igralih igramo, potem pa gremo v mestu še k maši (15 min moje hoje) in domov. Prišle smo do parka, pojedli sva vsaka svoje jabolko, paketek piškotov sem prihranila za malico pred mašo. In dinamika na igralih se je začela. Klara bi se gugala (seveda, da jo jaz poganjam), Eva pa vedno bolj lačna. Usedem se na klop in dojim Evo, vmes Klara pade, grem k njej, z Evo (jezno, ker sem jo tako nasilno “odklopila”) v rokah, popiham roke Klari in se spet usedem in dojim. Vidim, da Klara meče kamenčke na pot, česar ji ne dovolim, zato grem do nje, se zmeniva in se spet usedem, dojim. Zgodi se še nekaj podobnih situacij, medtem pa kar čutim, kako se pogledi mamic lepijo name. Pogosto jih občutim, ko sem sama z obema. S trmasto dvoletnico in dojenčkom. To so tisti opogumljajoči pogledi, ki me sicer spomnijo, da Klemena ni z nami, a mi dajo moč, me opomnijo, da zmorem. Ko smo zapuščale igrala in se je Klara usedla na poganjalčka, je mimoidoča mamica ubesedila vse pretekle poglede: “Svaka čast, mama!” V tistem trenutku sem seveda zacvetela od sreče, verjetno malo zardela in nisem vedela, kaj bi odgovorila. Nato pa sem pomislila: “Ti sploh ne veš, da me že zdaj boli hrbet od nošenja, pa ne veš kakšna pot je za nami in ne veš, da gremo še k maši (ki so s Klaro vse prej kot mirno sedenje v klopi) in šele nato nas čaka dolga pot domov. Lačna sem že sedaj, najraje bi piškote kar jaz pojedla.” Ampak očitno so bili že prizori na igralih dovolj, za “svaka čast”. Žal tega komplimenta nisem zmogla videti na način, kot je bil izrečen. Začutila sem, da od sebe preveč zahtevam in posledično tudi od mojih hčerk, da si nalagam več kot zmorem. Ker zmorem v resnici toliko, kolikor zmorem nasmejana, sproščena. Ostalo je preveč, oziroma nepotrebno.

Včasih mi je težko sprejeti, da ne zmorem vsega sama in poraženo se počutim, ko me navadna trma spravi iz tira, čeprav se zavedam, da je to zaradi moje preutrujenosti. A takrat se spomnim na samohranilke in jim zapojem eno hvalnico. Svaka vam čast, mame! Svaka vam čast prav vsem, ki se trudite za svoje otroke in ob tem ne pozabljate na sebe in s tem na vse, ki z vami živijo, to je svaka čast! 🙂

Preberi še

Lovrenška jezera z družino

Novo študentsko delo in aktiven vikend

Piše: očka Kristjan

Sedaj še toliko bolj opazim, kako hitro mine teden, ko Julijo zjutraj jaz ali Petra pospremiva v vrtec. Skupni popoldnevi pa minejo še hitreje ob sprehodu ali igri. Za mano je precej zanimiv teden.

Večino časa sem iskal primerno študentsko delo, ker bom letos študiral izredno. To pomeni, da bom imel obveznosti v popoldanskih urah in bom imel čas za delo dopoldne, ko je Julija v vrtcu. Izbira med deli sicer je, ni pa to ravno vrhunska ponudba, saj imam sam ogromno kriterijev po katerih mi delo ustreza ali ne. Glavni izmed njih je seveda ugoden delavnik. Tako sem moral zavrniti nekaj del, ki bi jih počel raje, vendar mi časovno ne ustrezajo, saj bi bil v tem času raje z družino ali pa imam takrat obveznosti na fakulteti. Na koncu sem sprejel delo, pri katerem mi najbolj ustreza urnik, saj so prilagodljivi in lahko delam med tednom od 8:00 do 14:00. Delo je precej raznoliko, kljub temu, da delam v skladišču. Všeč mi je tudi ekipa s katero smo se hitro ujeli.

Vikend je minil še hitreje. V soboto smo se odpravili na Kras na praznovanje 50 letnice. Za nas je to pomenilo več kot 5 ur vožnje v obe smeri. Dan je bil zares lep ob dobri hrani, pijači in druženju. Julija pa je uživala na velikih napihljivih igralih.

Nedeljo smo izkoristili v naravi in z družino. Poleg smo povabili tudi Claudija ter se odpeljali na Roglo. Od tam smo v hladnem zgodnjem dopoldnevu hodili dobro uro, ko smo prispeli na razgledni stolp pri Lovrenških jezerih. Bili smo sami in še kako prav nam je prišel topel čaj iz termovke, da smo se pogreli. Kaj hitro za nami pa so začeli prihajati ostali pohodniki. Ravno takrat se je izza oblakov prikazalo sonce. Po malici smo zapustili razgledni stolp in se sprehodili po leseni potki med Lovrenškimi jezeri. Tam nas je res dobro pogrelo sonce in tako smo se po nekaj posnetih fotografijah odpravili nazaj proti Rogli. Tam sta moja starša ravno zaključevala z vikend programom za zakonce. Ker je mami dan poprej slavila rojstni dan, smo skupaj pojedli kosilo.

Čakal pa nas je še višek nedeljske avanture. Sprehodili smo se do bližnjega sankališča Zlodejevo, kjer sem se sam sankal kot petošolec. Tako smo se Petra, Claudio in jaz opogumili in se spustili v dolino. Sam seveda nisem uporabljal zavore in tako s polno hitrostjo drvel v ovinke. Počutil sem se kot v kakšnem zabaviščnem parku, proti koncu pa me je malce obšla tudi slabost. Po poti proti domu so vsi sladko spali, razen mene, ki sem bedel za volanom.

Ker vemo, da imate naši bralci radi tudi avanture, vam v nagradni igri na našem Instagramu podarjamo vstopnico za vožnjo na sankališču Zlodejevo za 1 osebo.

Čudovito Lovrenško barje

Najlepši biseri Slovenije – Lovrenška jezera

Počitek Claudia na klopci (Claudio je naš prevajalec člankov v angleščino)

Nosečnica Petra, ki se je vozila bolj previdno

Adrenalinska vožnja očeta Kristjana

Preberi še

Geocaching za družine

Svetovna igra za male in velike pustolovce

Piše: mamica Ana

Pred leti je Klemen odkril igro Geocaching (po slovensko Geolov). Meni je zelo ljuba, saj se jo lahko igraš sam, v družbi, kjerkoli si, v domačem kraju, v hribih, na morju ali na drugem koncu sveta.  Je tako fantastična, da bi jo morala poznati vsaka družina. Tega sem se zavedla pred parimi tedni, ko sta bila pri nas na počitnicah dva moja nečaka, stara 5 in 6 let. Klemen je imel veliko dela za fax, zato sem bila sama z njima in s Klaro. Že usklajevanje njunih interesov je bil pravi izziv (kljub lepemu vremenu), kaj šele Klarinih potreb. Ampak je postalo vse lažje v trenutku, ko sem se spomnila te igre.
Da na kratko razložim: Gre se za igro, katere igrišče je ves svet, igralci pa so lahko vsi prebivalci Zemlje. 🙂 Na njihovi spletni strani najdeš točke (koordinate), kje vse so skriti tako imenovani zakladi. Bistvo igre je, da najdeš zaklad, ga odpreš, se podpišeš – da si ga našel,  če je kaj noter lahko vzameš, a moraš v zameno pustit nekaj drugega noter. Ti zakladi so škatle, škatlice različnih velikosti, ki so jih ustvarili igralci. Koordinate so vnesli v bazo podatkov, da jih lahko zdaj vsi iščemo.


Lahko si predstavljate, da je to otrokom zelo zanimivo (sploh darilca, ki jih dobijo v zakladu, čeprav so ta navadno zelo preprosta – igračke iz kinderjajčk, baloni, nalepke, …). Odlična motivacija za daljše sprehode, pohode.  Ima pa ta igra tudi lastnost, s katero pritegne k igranju nas, ki se igračk iz kinderjajčk ne razveselimo več tako zelo. 😉 Zakladi so pogosto postavljeni na mestih, kjer so kulturne, naravne znamenitosti ali kakšni drugi zanimivi skriti kotički. To je lahko na primer super način, kako raziskovati mesto v tuji državi. Verjetno so zakladi postavljeni ob vseh najpomembnejših znamenitostih, morda pa s pomočjo zakladkov odkrijete kakšen kotiček, ki bo ostalim turistom ostal skrit. Najino poročno potovanje v Kefaloniji je tako postalo vse prej, kot obiskovanje popularnih plaž. 🙂

Tudi midva sva postavila en svoj zaklad in tako na poseben način zabeležila spomin na najino zaroko. Najdeš ga lahko v Logarski dolini. 🙂

Pa še kratka video predstavitev igre Geolov:

Preberi še

V gore z otroki

Družinski izleti po študentsko

piše: očka Klemen

Na spletu lahko najdete celo vrsto idej kam na izlet, veliko je tudi seznamov, ki so pripravljeni posebej za izlete družin z majhnimi otroki. Torej, zakaj še ena taka objava? Ker je to seznam idej za izlete, primerne za študentski žep. 😉 Poleg žepa pa vključuje tudi interese naše družine – predvsem odkrivanje lepot narave. Če sodiš v tovrstno skupino izletnikov, vabljen na ogled spodnjega seznama. 🙂

Vse opisane destinacije (razen treh, ki nas čakajo še za to poletje),  smo skupaj s Klaro obiskali v njenem prvem letu življenja. Svet si je ogledovala iz nosilke boba wrap ali boba 4g (sedaj pa nadaljujemo naša potovanja z Deuterjevim nahrbtnikom). Zato težko zagotavljam, da so vse destinacije primerne za starejše otroke, ampak naj te to ne odvrne. Idejo ti dam, stric Google pa ima veliko več informacij, kot vam jih jaz podajam spodaj. 😉

Izleti, za katere potrebujete gorniško obutev:

  1. Krn: Pohod za izkušene planince (4 ure iz Planine Kuhinja). Ob poti vas pozdravijo krave, lahko se odžejate ob gorskih izvirih in občudujete čudovite travnike. Tura je primerna v ne preveč sončnih dneh zaradi prisojne lege. Če želite v visokogorje, priporočam poleg Krna še: Dovška baba, Peca, Raduha, Slemenova špica.
  2. Češka koča: Pohod skozi gozd do čudovite razgledne točke sredi Kamniško-Savinjskih Alp (90 min), na vrhu se lahko okrepčate v koči in pred njo pozibate na gugalnici. Spodaj vas čaka prijeten oddih v Jezerskem.

    Guganje na vrhu, pri Češki koči.

Izleti, kjer je gorniška obutev priporočljiva:

  1. Boč: Nanj se lahko povzpnete iz nižjega (100 min) ali višjega (45 min) izhodišča. Na vrhu je lep razgled z razglednega stolpa in kotiček za malico. Na nižji izhodiščni točki je koča in pravljični travnik.
  2. Donačka gora: Gozdna, senčna pot (100 min). Ob vznožju je planinski dom, kjer je prostor za otroško igro.
  3. Slapa Šumik na Pohorju: Po mojem premalo popularna pot, saj je zelo razgibana. Poteka v soteski rečice Lobnica, ki v poletnih dneh prijetno hladi izletnike. Priporočam krožno, kjer se spustiš v sotesko in nazaj vrneš po makedamski cesti (skupaj 120 min) – GPS
  4. Bistriški vintgar: Čudovita kombinacija svežine gozda ob reki Bistrici ter njenih mini slapovih in sončnih gorskih pašnikov.

    Zelenci in slap Rinka.

Izleti, za katere ne potrebujete gorniške obutve:

  1. Velika Planina: Ena najlepših slovenskih planin. 45 min lahkotne hoje. Če še niste bili, se odpravite kar naslednji vikend. 🙂
  2. Sv. Urban nad Mariborom: Pohod skozi svetel bukov gozd (90 min). Na vrhu pa vas čaka prostor za piknik, gugalnice in čudovit razgled nad Mariborom.
  3. Izvir Soče: 20 minutni vzpon ob brzicah reke Soče. Za ogled izvira, je potrebnih nekaj gorskih izkušenj (15 m jeklenice).
  4. Logarska dolina: Primerna za celodnevni izlet. Obiščete lahko:
    • Slap Palenk: 5 min hoje
    • Slap Rinka: 15 min hoje, 100 m visok slap, dostop do neposredne bližine slapu.
    • Pot po Logarski: 2 uri hoje, ob poti srečate škotsko govedo in bistro reko Savinjo. Cilj je slap Rinka.
    • Solčavska panoramska cesta: Z avtom se odpeljete po poti ob kateri so urejene posamezne razgledne točne, zanimive postojanke.
  5. Jezersko: Sprostitven izlet ob vznožju gora. Možen sprehod okrog jezer, številni travniki za otroško igro.
  6. Zelenci: Lahkoten ogled naravnega parka Zelenci, enega najlepših kotičkov neokrnjene narave, primeren tudi za sprehod z vozičkom.
  7. Reka Nadiža: Najčistejša slovenska reka, hkrati pa tudi ena najtoplejših. Namesto na morje se lahko odpravite v Soško dolino. Možno kopanje v urejenem kopališču (zelo primerno in zanimivo za otroke) ali v tolmunih (1 km višje po strugi).
  8. Slap Peričnik, dolina Vrat: Če se potepate po gorenjskem, je to obvezen obisk. Še posebej slap Peričnik, pod katerim se lahko sprehodiš! 🙂
  9. Lovrenška jezera in Črno jezero Pohorju: Idila sredi Pohorja. (60 min)
  10. Sv. Jakob nad Katarino: Luštna pot za nedeljski izlet v središču Slovenije.
  11. Grmada: Kratek, a za otroke zelo primeren izlet (30 min). Čudoviti travniki in razgled z vrha. 
  12. Mariborski botanični vrt: Je last Biotehniške fakultete Maribor. Nimajo veliko rož, lahko pa si ogledaš najrazličnejša drevesa (tudi sekvojo, največje drevo) in skalnake.
  13. ZOO Slovenske Konjice: Manjša in cenejša različica ljubljanskega živalskega vrta. Poleg ogleda živali (od domačih, do tujih), imajo še številne aktivnosti za otroke – trampolin, gusarsko ladjo, gugalnice, z barom, ki ima pogled na vsa ta igrala, pa so poskrbeli tudi za starše. 🙂 Poseben čar ima dogajanje, za katerega poskrbi koza, ki se prosto sprehaja med obiskovalci.
  14. Rački ribniki: Sprehod okrog ribnikov, primerno tudi za voziček.
  15. Bukovniško jezero: Za konec še nekaj prekmurskega. 🙂

Poletna osvežitev v reki Nadiži.

Preberi še

Prva bolezen in nekaj novega v meni

piše: mamica Ana

Prejšnji teden je Klara prvič zbolela. Prebolela je Šesto otroško bolezen. Nič nevarnega, le visoka vročina in nekaj izpuščajev. A ob tej bolezni sem se naučila nekaj novega o življenju z otrokom.

Med počitnicami bi morali iti s prijatelji na Dunaj. Dan prej je Klara dobila vročino, proti večeru pa je vročina upadla in bila sva v dilemi ali iti, ali ne. Ob očitnem slinjenju sva mislila, da je zobek končno na poti in sva vročino pripisovala temu. Ker je bila to za nas prva izkušnja bolezni tako majhnega otroka, sva se odločila, da ne gremo in novico žalostna sporočila prijateljem. Razmišljala sem, kako enostavneje bi bilo, če bi bil bolan kdo izmed naju. Točno bi vedel kaj te boli, kako se počutiš ko vročina pade, približno veš tudi, kako se boš počutil naslednji dan. In poleg vsega tega, je s teboj na poti vedno tvoj najboljši prijatelj – lekadol. 🙂

Pri otroku pa ničesar od tega ne veš. Lahko mu le izmeriš temperaturo in vidiš, če ima zamašen nos. Vse ostalo je le nesmiselno ugibanje. In ne moreš kar na pot, ker otrok je ob bolezni ekstremno siten in cel dan bi se le dojil in pestoval. No, izkazalo se je, da sva se pravilno odločila, saj je naslednji dan Klara dobila 40 °C vročine.

Nisem bila pripravljena na to, da se nam lahko plani za počitnice porušijo. Vedno sem bila zagovornica stila življenja, v katerem te otrok ne omejuje, lahko greš z njim skoraj povsod, kamor bi šel tudi brez njega. Tokrat pa se to ni izšlo.

Ampak ker sem mama, se nisem mogla strmati, ker se ni izšlo po moje. Še kakšno leto, pa se bo Klara strmala zaradi tisoč in enega razloga, zato je zdaj zadnji čas, da se naučim prilagajati situaciji in ljudem okrog sebe. In seveda, da (poleg mojega moža, ki to že obvlada) postanem jaz tista, ki poskušam v neprijetni situaciji poiskati nekaj dobrega.

Tako smo po Klarini bolezni, namesto Dunaja, odkrivali lepote Pohorja.

 

Preberi še