Piše: očka Kristjan

Sedaj še toliko bolj opazim, kako hitro mine teden, ko Julijo zjutraj jaz ali Petra pospremiva v vrtec. Skupni popoldnevi pa minejo še hitreje ob sprehodu ali igri. Za mano je precej zanimiv teden.

Večino časa sem iskal primerno študentsko delo, ker bom letos študiral izredno. To pomeni, da bom imel obveznosti v popoldanskih urah in bom imel čas za delo dopoldne, ko je Julija v vrtcu. Izbira med deli sicer je, ni pa to ravno vrhunska ponudba, saj imam sam ogromno kriterijev po katerih mi delo ustreza ali ne. Glavni izmed njih je seveda ugoden delavnik. Tako sem moral zavrniti nekaj del, ki bi jih počel raje, vendar mi časovno ne ustrezajo, saj bi bil v tem času raje z družino ali pa imam takrat obveznosti na fakulteti. Na koncu sem sprejel delo, pri katerem mi najbolj ustreza urnik, saj so prilagodljivi in lahko delam med tednom od 8:00 do 14:00. Delo je precej raznoliko, kljub temu, da delam v skladišču. Všeč mi je tudi ekipa s katero smo se hitro ujeli.

Vikend je minil še hitreje. V soboto smo se odpravili na Kras na praznovanje 50 letnice. Za nas je to pomenilo več kot 5 ur vožnje v obe smeri. Dan je bil zares lep ob dobri hrani, pijači in druženju. Julija pa je uživala na velikih napihljivih igralih.

Nedeljo smo izkoristili v naravi in z družino. Poleg smo povabili tudi Claudija ter se odpeljali na Roglo. Od tam smo v hladnem zgodnjem dopoldnevu hodili dobro uro, ko smo prispeli na razgledni stolp pri Lovrenških jezerih. Bili smo sami in še kako prav nam je prišel topel čaj iz termovke, da smo se pogreli. Kaj hitro za nami pa so začeli prihajati ostali pohodniki. Ravno takrat se je izza oblakov prikazalo sonce. Po malici smo zapustili razgledni stolp in se sprehodili po leseni potki med Lovrenškimi jezeri. Tam nas je res dobro pogrelo sonce in tako smo se po nekaj posnetih fotografijah odpravili nazaj proti Rogli. Tam sta moja starša ravno zaključevala z vikend programom za zakonce. Ker je mami dan poprej slavila rojstni dan, smo skupaj pojedli kosilo.

Čakal pa nas je še višek nedeljske avanture. Sprehodili smo se do bližnjega sankališča Zlodejevo, kjer sem se sam sankal kot petošolec. Tako smo se Petra, Claudio in jaz opogumili in se spustili v dolino. Sam seveda nisem uporabljal zavore in tako s polno hitrostjo drvel v ovinke. Počutil sem se kot v kakšnem zabaviščnem parku, proti koncu pa me je malce obšla tudi slabost. Po poti proti domu so vsi sladko spali, razen mene, ki sem bedel za volanom.

Ker vemo, da imate naši bralci radi tudi avanture, vam v nagradni igri na našem Instagramu podarjamo vstopnico za vožnjo na sankališču Zlodejevo za 1 osebo.