Piše: oče Kristjan
Potem, ko je bil mimo predviden datum poroda, je bil vsak dan še kakšno uro daljši. Vsi smo bili v polnem pričakovanju, še posebno zato, ker je Petra že dolgo časa omenjala, da jo na vsake toliko časa nekaj špika. Tako sva Julijo po predvidenem datumu poroda vzela iz vrtca in skupaj smo se precej zabavali in igrali.
Po petkovem pregledu v porodnišnici, ko so Petri dejali, da se še nič ne dogaja mi je zvečer potarnala, da si zelo želi hitro roditi. Vse jo je namreč že tiščalo, veliko časa pa smo zaradi deževnega vremena takrat preživljali v stanovanju in res nestrpno čakali prihod novega člana. Tako sva tistega večera naredila super plan, kaj vse bomo počeli naslednji dan, da bomo le najbolj aktivno preživeli čas. Julija je takrat že spala, sama pa sva si pogledala film, katerega mi je žena obljubila, da ga bova pogledala v kinu. (khm, to je celo obljubila v članku!) Ravno v tistem tednu sva končno ugotovila skupen žanr za ogled filmov in sicer drame posnete po resničnih dogodkih. Po končanem filmu se je čas prevesil že v soboto in bil je zadnji čas da zaspiva.
Ni minilo dosti časa, ko me je ob 3.00 iz spanca prebudila Petra in dejala, naj pokličem svojo mami. Z njo sva bila namreč dogovorjena, da bo prišla varovat Julijo, ko se bova sama odpravila proti porodnišnici. Sam še čisto zaspan komaj zavrtel telefon. Mami je bila v trenutku že v avtomobilu in na poti. Nato sem pogledal Petin telefon, kjer si je z aplikacijo merila svoje popadke. Opazil sem, da so bili zelo pogosti. Nisem želel zagnati panike, saj nikoli ne veš, kaj se dogaja v glavi noseče ženske, ki se zaveda, da bo v kratkem rodila svojega otroka. Tako sem Petri predlagal, da pokličem Klemna, ki živi res blizu in v vmesnem času on popazi na Julijo. In ni minilo veliko časa, ko je do vrat že pritekel Klemen.
Nato sva se odpeljala proti porodnišnici in ob 4.00 pozvonila pri urgentnem vhodu v porodnišnico. Bil sem precej bol miren kot pri prvem porodu, saj sem že prvič spoznal vse postopke in prostore porodnišnice. Čas se je zato pri meni tokrat odvijal počasneje kot prvič. Petre tako iz sprejemne sobe ni bilo slabe pol ure. Ko sem se še sam primerno opremil za vstop v porodno sobo, sem hitro prisedel k Petri, ki je že ležala in predihavala blage popadke. Kmalu se nam je pridružil porodničar Bojan in dejal da bo glede na videno situacijo porod potekal precej enostavno. Vse skupaj je tako kot prvič, potekalo mirno in sredi noči. Tokrat resda nismo bili sami, saj so se iz sosednje sobe slišali kriki težjega rojevanja. Midva pa sva skupaj, tiho predihavala blage popadke. Malo pred 6.00 je porodničar predlagal predrtje ovojev, s čimer sva se strinjala. Takrat pa se je pravo dogajanje začelo stopnjevati.
Sama sva predihala prva dva močnejša popadka, nato pa je že prišel poleg tudi Bojan. Vse se je začelo odvijati precej hitreje in pri četrtem popadku, ko sem Petrina kolena z vso silo držal proti njej ona pa je pritiskalo ravno nasprotno sem že zagledal glavico. Petra je rojevala leže, tako da sem tokrat dogajanje spremljal iz drugega zornega kota. Na pomoč je hitro priskočila še sestra in v naslednjem popadku je bilo najino novo bitje že na svetu. Čas se je za hip ustavil, solze so spolzele po licu in ugledal sem svojo drugo deklico Rebeko. Nadvse močno sem objel svojo ženo Petro in jo pohvalil za opravljeno delo pri rojevanju. Mali zaklad se je nato s popkovino privil k maminim prsim in skupaj smo nekaj trenutkov le uživali v veliki sreči. Prav tako kot prvič sem tudi tokrat prezal popkovino in malo Rebeko v tistem trenutku ločil od svoje mame. Zunaj se je začelo že daniti in veselo novico v sobotno jutro sem hitro delil s svojimi in Petrinimi starši. Vsi so bili presrečni in zadovoljni.
Skupaj smo preživeli še tri čudovite ure v porodni sobi, kjer smo tudi pozajtrkovali. Prav tako je bilo zares lepo ko sem odšel domov in veselo novico sporočil še veliki sestrici Juliji. Skupaj sva pričakala, da sta se punci vrnili domov, kjer se skupaj crkljamo že cel mesec.
