Drugorojenka

Rojstvo drugorojenke Rebeke

Piše: oče Kristjan

Potem, ko je bil mimo predviden datum poroda, je bil vsak dan še kakšno uro daljši. Vsi smo bili v polnem pričakovanju, še posebno zato, ker je Petra že dolgo časa omenjala, da jo na vsake toliko časa nekaj špika. Tako sva Julijo po predvidenem datumu poroda vzela iz vrtca in skupaj smo se precej zabavali in igrali.

Po petkovem pregledu v porodnišnici, ko so Petri dejali, da se še nič ne dogaja mi je zvečer potarnala, da si zelo želi hitro roditi. Vse jo je namreč že tiščalo, veliko časa pa smo zaradi deževnega vremena takrat preživljali v stanovanju in res nestrpno čakali prihod novega člana. Tako sva tistega večera naredila super plan, kaj vse bomo počeli naslednji dan, da bomo le najbolj aktivno preživeli čas. Julija je takrat že spala, sama pa sva si pogledala film, katerega mi je žena obljubila, da ga bova pogledala v kinu.  (khm, to je celo obljubila v članku!) Ravno v tistem tednu sva končno ugotovila skupen žanr za ogled filmov in sicer drame posnete po resničnih dogodkih. Po končanem filmu se je čas prevesil že v soboto in bil je zadnji čas da zaspiva.

Ni minilo dosti časa, ko me je ob 3.00 iz spanca prebudila Petra in dejala, naj pokličem svojo mami. Z njo sva bila namreč dogovorjena, da bo prišla varovat Julijo, ko se bova sama odpravila proti porodnišnici. Sam še čisto zaspan komaj zavrtel telefon. Mami je bila v trenutku že v avtomobilu in na poti. Nato sem pogledal Petin telefon, kjer si je z aplikacijo merila svoje popadke. Opazil sem, da so bili zelo pogosti. Nisem želel zagnati panike, saj nikoli ne veš, kaj se dogaja v glavi noseče ženske, ki se zaveda, da bo v kratkem rodila svojega otroka. Tako sem Petri predlagal, da pokličem Klemna, ki živi res blizu in v vmesnem času on popazi na Julijo. In ni minilo veliko časa, ko je do vrat že pritekel Klemen.

Nato sva se odpeljala proti porodnišnici in ob 4.00 pozvonila pri urgentnem vhodu v porodnišnico. Bil sem precej bol miren kot pri prvem porodu, saj sem že prvič spoznal vse postopke in prostore porodnišnice. Čas se je zato pri meni tokrat odvijal počasneje kot prvič. Petre tako iz sprejemne sobe ni bilo slabe pol ure. Ko sem se še sam primerno opremil za vstop v porodno sobo, sem hitro prisedel k Petri, ki je že ležala in predihavala blage popadke. Kmalu se nam je pridružil porodničar Bojan in dejal da bo glede na videno situacijo porod potekal precej enostavno. Vse skupaj je tako kot prvič, potekalo mirno in sredi noči. Tokrat resda nismo bili sami, saj so se iz sosednje sobe slišali kriki težjega rojevanja. Midva pa sva skupaj, tiho predihavala blage popadke. Malo pred 6.00 je porodničar predlagal predrtje ovojev, s čimer sva se strinjala. Takrat pa se je pravo dogajanje začelo stopnjevati.

Sama sva predihala prva dva močnejša popadka, nato pa je že prišel poleg tudi Bojan. Vse se je začelo odvijati precej hitreje in pri četrtem popadku, ko sem Petrina kolena z vso silo držal proti njej ona pa je pritiskalo ravno nasprotno sem že zagledal glavico. Petra je rojevala leže, tako da sem tokrat dogajanje spremljal iz drugega zornega kota. Na pomoč je hitro priskočila še sestra in v naslednjem popadku je bilo najino novo bitje že na svetu. Čas se je za hip ustavil, solze so spolzele po licu in ugledal sem svojo drugo deklico Rebeko. Nadvse močno sem objel svojo ženo Petro in jo pohvalil za opravljeno delo pri rojevanju. Mali zaklad se je nato s popkovino privil k maminim prsim in skupaj smo nekaj trenutkov le uživali v veliki sreči. Prav tako kot prvič sem tudi tokrat prezal popkovino in malo Rebeko v tistem trenutku ločil od svoje mame. Zunaj se je začelo že daniti in veselo novico v sobotno jutro sem hitro delil s svojimi in Petrinimi starši. Vsi so bili presrečni in zadovoljni.

Skupaj smo preživeli še tri čudovite ure v porodni sobi, kjer smo tudi pozajtrkovali. Prav tako je bilo zares lepo ko sem odšel domov in veselo novico sporočil še veliki sestrici Juliji. Skupaj sva pričakala, da sta se punci vrnili domov, kjer se skupaj crkljamo že cel mesec.

Preberi še

Podarim GoPro 4

Podarim GoPro Hero 4 Silver

Piše: oče Kristjan

Tako jaz kot Petra zelo rada ustvarjava spomine, še rajši pa jih ovekovečiva s fotoaparatom ali kamero. Petra si je tako s svojo prvo štipendijo v srednji šoli kupila svoj prvi Canon DSLR fotoaparat. Z njim so takrat nastale najine prve skupne fotografije, ki naju še sedaj spominjajo na čiste začetke. Jaz pa sem mogoče malo bolj navdušen nad samimi posnetki. Bil sem presrečen, ko sem za birmansko darilo dobil svojo prvo Sony Handycam kamero z zaslonom na dotik. Za takratne čase seveda top zadeva. Časi se spreminjajo, prav tako se tehnologija izboljšuje. Omenjenih naprav ne uporabljava več, so pa še vedno delujoče in imajo za naju kar zgodovinsko vrednost.

Ker sem sam odrastel s tehnologijo in računalniki, sem bil seveda prepričan, da se kaj takega kot je spletna prevara meni, veščemu uporabe računalnika, to ne more pripetiti. Prejšnji teden sem namreč preko vsem znanega oglasnika Bolha, podal oglas, da prodajam naš rabljen GoPro Hero 4 Silver. Naslednji dan se mi je preko maila v slovenščini javila oseba, ki se je zanj zanimala. Prvo kar me ja zmotilo je bilo to, da oseba ni imela računa na Bolhi, lahko pa sem ji odpisal na mail. Brez problema sem potrdil, da je kamera še na voljo. V naslednjem mailu me je oseba prosila, če se lahko pogovarjava v angleškem jeziku. Rekel sem si, zakaj pa ne. Imel sem že izkušnje s prodajo izdelkov po Sloveniji, tuje govorečim osebam. Dogovorila sva se o podrobnostih kamere in končni ceni. Ponudil mi je plačilo preko PayPall-a vnaprej, prav tako pokritje stroškov pakiranja in osebe, ki bo prišla po kamero in mu jo dostavila. Z omenjenim načinom plačila še nisem imel izkušenj, tako nekaj dni nisem nič odgovoril. Ko sem ga kontaktiral, sem ga povprašal po plačilu v gotovini, a to zanj ni bila možnost. Res sem si želel prodati kamero, ki je ne uporabljam več. Denar bi nam prav prišel. Pristal sem na pogoje in mu posredoval podatke o PayPall mailu, višini zneska, ki ga zahtevam in telefonsko številko. Kmalu zatem sem dobil mail od PayPall-a, da je zadržan določen znesek, ki bo nakazan na moj račun če sledim nadaljnjim navodilom. Znesek je bil 150€ višji od cene za katero sva se zmenila. Takoj sem od njega zahteval pojasnila o tem znesku on pa mi je odgovoril, da je to za poštnino in stroške pakiranja ter da naj odgovorim PayPall-u, ki mi bo dal nadaljnja navodila. Vsa zadeva mi je začela še bolj smrdeti. Tako sem vse pustil v zraku in odšel na košarkarsko tekmo in kasneje še pijačo. Naslednji dan sem prejel mail od Paypall-a, da moram v 24 urah odgovoriti na mail, drugače mi grozijo z FBI in tožbo. In res sem odgovoril na mail in prejel navodila, kam je potrebno nakazati 150€ za poštnino, katero naj bi dobil kasneje povrnjeno na PayPall račun. To naj bi bilo namreč zato, da se zavaruje tako plačnika kot prodajalca. Vsa stvar je res precej zaudarjala po prevari. Takrat sem se usedel pred računalnik in začel razmišljati. Ko sem pomislil s trezno glavo, sem prišel do zaključka, da je oseba izmišljena, pošilja mi lažne Paypall maile in želi od mene dobiti 150€. Temu sem se izognil in mu tako odpisal da sem prepoznal njegovo prevaro. Od takrat ni bilo nobenega odgovora več.

Zgodba se je končala srečno, saj ni nastalo nobene škode. Prevaranti imajo zelo dobro premišljeno kako dostopati do strank in kako izkoristiti dobro ime Paypall za slab namen. Če ste na članek prišli zaradi naslova vas moram opomniti, da ste bili tudi vi zavedeni, saj se GoPro Hero 4 Silver ne podarja, ampak še vedno prodaja za vas, ki to berete za 200€.

Če vam je pri spletni prodaji ali nakupu karkoli sumljivo, nikoli ne nakazujte denarja ali pošiljajte izdelka vnaprej. Če ne verjamete meni, pa verjemite Jožetu iz Varni na internetu:

Preberi še

 

Novo leto advent v Zagrebu

Novo leto, stara družba

Piše: oče Kristjan

Novo leto, nov teden, novi začetki. Letošnje leto se je začelo ravno na ponedeljek. Idealno za začetek izpolnjevanja vseh novoletnih zaobljub. Letos sem se jim v veliki meri izognil. Čutim namreč, da tega ne potrebujem. Zdi se mi, da me veliko obljub in začrtanih ciljev preveč obremenjuje in sem veliko bolj razočaran če zadanega ne dosežem. Seveda nisem brez ciljev, a le ti se s skokom v novo leto niso v veliki meri spremenili. Vsako jutro imam namreč možnost za nov začetek, nikoli ne vem kdaj bo zadnje. Zato rad užijem vsak trenutek, ki mi je dan, poleg družine tudi s prijatelji.

Tako je bil tudi lanski zaključek leta namenjen preživljanju kakovostnega časa s pravimi prijatelji. Že odkar sva s Petro postala par, sva nova leta pričakala skupaj. Z družbo skupaj vstopamo v nova leta zadnjih 8 let. Vsako novo leto ga pričakamo drugje. V tujini smo bili v Rotterdamu, Pragi, na Krku in Crikvenici, v Sloveniji pa smo se greli v Trenti, Novem mestu, Dobrovi in nazadnje na Planini pod Golico. Vsako leto je bilo drugače in zanimivo, kar ostaja, pa so nepozabni spomini na skupno preživete dneve in silvestrovanja. Vmes je izrečenih ogromno iskrenih besed, pridobljenih novih izkušenj, odigranih veliko družabnih iger, sprehodov po naravi in pripravljena odlična hrana ter pijača. Trenutki, ki ti ostanejo, te napolnijo z novo energijo za vsakdan. Res sem hvaležen za te prijatelje, s katerimi si delimo svoj čas in se podpiramo na novih izzivih in novih poteh. Vsakič, ko se poslovimo že komaj čakamo na nova snidenja tekom leta in že snujemo novo silvestrovanje. Kdo ve, kam nas popelje pot letošnje leto.

Vsaj upam lahko, da dnevi letos ne bodo tako natrpani kot so bili decembra. Izpitno obdobje na faksu se namreč približuje in s tem nekaj več domačega dela in študija. Ob vsem tem pa se najbolj veselim daljših dni, ki prihajajo z novim letom. Vsem vam pa voščim obilo sreče in zdravja ter izpolnjenih novih ali starih zaobljub.

Preberi še

 

diploma

Ob podelitvi diplome

Piše: oče Kristjan

Ob današnji slavnostni podelitvi diplomske listine, se z veseljem oziram na prehojeno pot od mature dalje. Bilo je zares pestrih in zanimivih pet let.

Že ob odločitvi za študij v Mariboru ni bilo lahko in hvala Petri, ki mi je takrat pustila svobodo. Življenje se je ravno zaradi tega zapeljalo na čisto drugačno novo pot. Življenje v kraju, ki ga do tedaj nisem poznal in nova prijateljstva mi v začetku niso bila najbolj všeč. Tako sem še vedno veliko, kolikor mi je čas dopuščal, zahajal v Ljubljano. V začetku študija sem imel dosti prostega časa in začel hitro pogledovati po študentskih delih. Takrat še čisti zelenec na marsikaterem področju sem izkusil veliko novih stvari. Nekateri pravijo, da je matura zrelostni izpit, sam pa sem mnenja, da je to šele študij. Ko sam odgovarjaš za svojo prisotnost na faksu in pametno razporejaš s časom, ki ti je na razpolago. Že to, da obveznosti na fakulteti niso samo od osmih do dveh je svojevrsten izziv. Ob vsem študiju nikoli ne bom pozabil tudi na nepozabna druženja, zabave in športanje s prijatelji. Kar pa me je v tem obdobju najbolj zaznamovalo, pa je bila odločitev za poroko, samostojno življenje in družino. Popolnoma nov način študija, ko se ob študiju prilagajaš tudi delu in družini.

Rad bi se zahvalil svojim staršem za vso finančno in moralno podporo, ki so mi jo dajali v tem času. Hvala tudi tebi Petra, ki me vedno razumeš in mi stojiš ob strani. Z novo energijo tako nadaljujem študij na drugi stopnji.

Profesor razrednega pouka

Preberi še

Oče in hčer

Večina stvari lahko počaka

Piše: oče Kristjan

Vsak dan se srečujem z ogromno izzivi in jih v veliki meri premagujem. Nikoli ni zares povsem enostavno. Tudi če je dan, ko nimam ravno obilo obveznosti, je potrebno zjutraj vstati in marsikaj postoriti. Včasih se mi zdi, da imam toliko obveznosti, da družini ne namenim toliko časa kot bi ga sicer lahko. Zaposlen sem s tisoč in eno stvarjo ter neprestano hrepenim po nečem drugačnem. Saj poznaš občutek, ko si vedno želiš še nekaj več. Pa naj bo to v materialnem smislu ali pa v času, ki ga imaš na razpolago in bi ga rad izkoristil na več načinov. Namreč, ko sem se v četrtek zbudil v nov dan, se je jutranja rutina začela čisto drugače.

Julija je imela vročino. V trenutku se je čas ustavil, saj je takoj postalo jasno, da danes ne bo odšla v vrtec. Vse do tedaj pomembne stvari so hipoma postale odložljive. Ker je Petra imela v službi neodložljivo delo, sem sam poklical delodajalca in mu pojasnil, da me danes ne bo, saj je moj otrok zbolel. Čas, ki sva ga skupaj preživela, večinoma v postelji, mi je orisal, kako hitro se Julija razvija in odrašča. Kljub temu, da tista dva dni nisem delal preko študenta, sem vesel za trenutke, ki ob njeni vročini zanjo niso bili najbolj enostavni. Sedaj vem, da zmoreva skupaj tako skozi lepe in malo težje trenutke. Predvidena viroza je oslabela, poleg tega pa sta včeraj na dlesni pokukala nova dva zobka.

Preberi še

Čas za očeta - košarka

Čas zame

Piše: oče Kristjan

Zelo rad smučam, plavam, hodim v hribe in se rekreiram. Šport, ki pa ga zares ljubim je košarka. Že od rane mladosti mi je pri srcu in me spremlja v dobrih in slabih časih. Prvi stik s košarkarsko žogo sega že v obdobje osnovnošolskega izobraževanja. Najbolj mi ostaja v spominu ravno individualni trening takrat še v Zagorju, ko me je trener naučil levega dvokoraka. Za vse, ki ne veste je to za desničarje svojevrsten podvig. Kasneje sem v srednji šoli štirikrat tedensko treniral in igral pod okriljem KZS-ja. Ko pa sem začel študirati in je prišel korak za prestop v člansko košarko sem takrat ta šport pustil malo ob strani, kasneje pa sem nekaj časa bil tudi košarkarski sodnik.

Kmalu po poroki mi Petra pove, da sta s sodelavcem govorila o meni. Ko je izvedel, da sem igral košarko, me je takoj povabil na trening v Kidričevo. Zakaj vam pravim o tem? Pretekli petek se je namreč začela moja tretja košarkarska sezona v PARKL ligi. To je namreč čas zame, ko se med septembrom in marcem ob torkih in petkih z ekipo srečujemo na treningih in tekmah. Zares uživam, ko skupaj s fanti igramo košarko in se zabavamo. V začetku Petri ni bilo najbolj všeč, ker smo se poleg košarke družili tudi ob pijači. Zdaj se potrudim, da se to zgodi le enkrat tedensko. Zdi se mi zelo pomembno da najdem pravo ravnovesje med svojimi hobiji in družino.

Preberi še

 

Ali je avto res potreben?

Je imeti avto nuja ali luksuz?

Piše: oče Kristjan

Ko sem v preteklih dneh našega jeklenega konjička odpeljal na letni tehnični pregled, k serviserju na redni servis ter ga ponovno registriral in zavaroval, se mi je denarnica ponovno stanjšala. Če pogledamo realno, je avto drugi največji strošek, ki bremeni letni družinski proračun, takoj za stanovanjem, brez katerega vemo, da ne moremo prespati niti ene mirne noči v topli postelji. Pa je avto zares potreben v študentski družini, ki še nima rednih stalnih prihodkov?

Če na grobo ocenim, se naš proračun mesečno zmanjša za cca 200€, če seveda upoštevam gorivo za 30. 000 kilometrov letno in vse stroške, brez da pomislim na to, da se na avtu seveda še kdaj kaj pokvari. In ja, številke res niso majhne. Dobro, da smo si kar nekaj potnih stroškov zmanjšali s ponujenimi prevozi na prevozi.org. Ker s Petro študirava v Mariboru in sva od obeh družin oddaljena več kot 100 km, sva si težko predstavljala skupno življenje brez avtomobila. Dokler sva bila še sama, je bilo vse bolj enostavno. Lahko bi skočila na avtobus, preživljala dolga potovanja na Slovenskih železnicah ali pa iskala dogodivščine na že prej omenjenih prevozih.org. Ker pa živimo v centru mesta, nam skoraj nič,  kar bi potrebovala, ni nedosegljivo s kolesom.

Ko je Petra zanosila, pa so se stvari hitro spremenile. Kolo ni več najboljša izbira do več kilometrov oddaljenega študentskega dela, mestni neredni avtobus pa redno odžira živce in trati več časa, ki bi ga lahko izkoristil precej bolje. Odkar smo trije, menim, da je avto za družino, kot smo mi, nuja. Res je, da je otrok na javnih prevozih brezplačen, a v realnem svetu, bi vsi trije za pot od doma do vrtca in nato dalje vsak do svojega študentskega dela porabili ogromno časa. In če po 8 urnem študentskem delavniku slučajno zamuja avtobus ali pa moram vmes na faks? Otroka je potrebno v 9 urah prevzeti v vrtcu. Prav tako verjamem, da bi bil vsak obisk najinih staršev že pravo potovanje s kupi potovalk in otrokom na javnih prevozih. Še vedno pa uživamo, ko skupaj kolesarimo, se sprehajamo in ko sam odhajam na faks s kolesom. Tako da avto ni uporabljen za vsako malenkost. Kljub temu, da našemu prevoznemu sredstvu teče že deseto leto uporabe, ga zob časa še ni načel in se na cesti odreže zares odlično.

Za našo družino je prav zaradi našega stila življenja, oddaljenosti od starih ter prastarih staršev, študentskega dela in popotniškega duha avto nuja in veliko bogastvo. Kljub temu, da je prav zaradi njega finančnega bogastva manj, ga je zaradi naših izletov in obiskov veliko več v srcu.

 

Preberi še

Dubrovnik in družina

Vsak dan ji reci: “Rad te imam!”

Piše: očka Kristjan

Preteklo soboto smo bili ponovno na Primorskem. Dan smo preživeli na kraju, ki je z našo družino močno povezan. Obiskali smo skupino mladih na Sveti Gori nad Novo Gorico. Povabili so nas na pričevanje o najini skupni poti. Poleg tega smo v soboto preživeli ogromno časa na naših avtocestah, ki so bile seveda preobremenjene.

En dan prejšnjega tedna pa je res pustil pečat v meni. Bil je torek in polno zaseden dan. Dopoldne delo, popoldne plavanje z otroki, nato pa še hitro skok na trening košarke. Prišel sem domov okoli pol polnoči. A dneva še ni bilo konec, s Petro sva si kupila karti za Prvi rok in si vzela nekaj časa zase. Kje pa najdeš varuško? Še dobro, da imava Ano in Klemna, s katerima smo se zmenili za izmenjujoče varstvo otrok. Najprej sta uživala onadva, nato pa midva. Ta čas je bil res dragocen in čudovito izkoriščen. Spomin na čas, ko sva bila še sama, se je hitro vrnil in ta večer je tudi hitro minil. Ura je šla že proti drugi zjutraj, mi pa smo z refreni Kreslinovih pesmi odhajali proti domu. Naslednje jutro je bilo malo težje vstati, a ko se zaveš, kako dragocen je bil skupen čas, ti ni težava zaživeti nov dan s polno paro.

In spomnim se, ko me je nekdo na pričevanju povprašal, če bi na skupni poti kaj spremenil. Prepričljivo sem dejal, da seveda, saj bi porabil več časa za romantiko v odnosu in za besede, ki jih Petri premalokrat rečem: “Rad te imam!” A nikoli ni prepozno, da se spremeniš in večkrat poveš besede, ki jih do svoje drage res čutiš.

Preberi še

Lovrenška jezera z družino

Novo študentsko delo in aktiven vikend

Piše: očka Kristjan

Sedaj še toliko bolj opazim, kako hitro mine teden, ko Julijo zjutraj jaz ali Petra pospremiva v vrtec. Skupni popoldnevi pa minejo še hitreje ob sprehodu ali igri. Za mano je precej zanimiv teden.

Večino časa sem iskal primerno študentsko delo, ker bom letos študiral izredno. To pomeni, da bom imel obveznosti v popoldanskih urah in bom imel čas za delo dopoldne, ko je Julija v vrtcu. Izbira med deli sicer je, ni pa to ravno vrhunska ponudba, saj imam sam ogromno kriterijev po katerih mi delo ustreza ali ne. Glavni izmed njih je seveda ugoden delavnik. Tako sem moral zavrniti nekaj del, ki bi jih počel raje, vendar mi časovno ne ustrezajo, saj bi bil v tem času raje z družino ali pa imam takrat obveznosti na fakulteti. Na koncu sem sprejel delo, pri katerem mi najbolj ustreza urnik, saj so prilagodljivi in lahko delam med tednom od 8:00 do 14:00. Delo je precej raznoliko, kljub temu, da delam v skladišču. Všeč mi je tudi ekipa s katero smo se hitro ujeli.

Vikend je minil še hitreje. V soboto smo se odpravili na Kras na praznovanje 50 letnice. Za nas je to pomenilo več kot 5 ur vožnje v obe smeri. Dan je bil zares lep ob dobri hrani, pijači in druženju. Julija pa je uživala na velikih napihljivih igralih.

Nedeljo smo izkoristili v naravi in z družino. Poleg smo povabili tudi Claudija ter se odpeljali na Roglo. Od tam smo v hladnem zgodnjem dopoldnevu hodili dobro uro, ko smo prispeli na razgledni stolp pri Lovrenških jezerih. Bili smo sami in še kako prav nam je prišel topel čaj iz termovke, da smo se pogreli. Kaj hitro za nami pa so začeli prihajati ostali pohodniki. Ravno takrat se je izza oblakov prikazalo sonce. Po malici smo zapustili razgledni stolp in se sprehodili po leseni potki med Lovrenškimi jezeri. Tam nas je res dobro pogrelo sonce in tako smo se po nekaj posnetih fotografijah odpravili nazaj proti Rogli. Tam sta moja starša ravno zaključevala z vikend programom za zakonce. Ker je mami dan poprej slavila rojstni dan, smo skupaj pojedli kosilo.

Čakal pa nas je še višek nedeljske avanture. Sprehodili smo se do bližnjega sankališča Zlodejevo, kjer sem se sam sankal kot petošolec. Tako smo se Petra, Claudio in jaz opogumili in se spustili v dolino. Sam seveda nisem uporabljal zavore in tako s polno hitrostjo drvel v ovinke. Počutil sem se kot v kakšnem zabaviščnem parku, proti koncu pa me je malce obšla tudi slabost. Po poti proti domu so vsi sladko spali, razen mene, ki sem bedel za volanom.

Ker vemo, da imate naši bralci radi tudi avanture, vam v nagradni igri na našem Instagramu podarjamo vstopnico za vožnjo na sankališču Zlodejevo za 1 osebo.

Čudovito Lovrenško barje

Najlepši biseri Slovenije – Lovrenška jezera

Počitek Claudia na klopci (Claudio je naš prevajalec člankov v angleščino)

Nosečnica Petra, ki se je vozila bolj previdno

Adrenalinska vožnja očeta Kristjana

Preberi še

Apartmaji Rabič stan planina Krstenica

Pozno izkoriščeno poročno darilo

Piše: očka Kristjan

V sredini avgusta sva s Petro zakorakala v tretje skupno leto po poroki. Spomini nanjo so še vedno čudoviti. Prav tako dnevi po tem, ko sva prebirala ogromno lepih misli in odpirala darila.

Med njimi se je znašel bon za dve osebi za dve nočitvi v stanu na planini Krstenici nad Bohinjskim jezerom. Pri sebi sem si rekel, kako dobro, da bova z ženo sama na oddihu le za naju dva. Bona seveda prvo jesen nisva izkoristila, saj sva se dogovorila, da bova naslednje poletje. Petra je bila lani visoko noseča, tako da je ta plan hitro padel v vodo. Ko sva v začetku poleti izvedela, da pričakujeva še eno bitje, je bil to znak, da letos moramo izkoristit darilni bon. Tako smo se dogovorili, da odidemo na planino zadnji septembrski vikend.

In res v petek smo se zjutraj odpravili proti Bohinju, prevzeli ključ v Stari Fužini in se odpeljali do planine Blato. Od tam smo imeli uro in pol strme poti do vrha planine. Sam sem bil opremljen z garderobo in prehrano vseh treh, Petri pa je na hrbtu delala družbo Julija. V začetku si nisva točno predstavljala kje bomo bivali, saj na planini ni elektrike, krave pa so že odgnali v dolino. Ko pa smo prišli na vrh in odprli vrata svojega začasnega doma, so bile vse skrbi odveč. Pričakal nas je topel stan z vsemi potrebščinami za lagodno bivanje: štedilnik na drva in plin, topla voda, kopalnica in stranišče, da o tem da smo imeli tudi televizijo sploh ne govorim. Nahajali smo se namreč v osrčju Triglavskega narodnega parka na višini 1670 metrov nad morjem v miru, ki mu v mestnem vrvežu ni para. V soboto zjutraj smo zgodaj vstali, napoved je bila, da bo jasno vreme. Kaj je lepšega kot sončni vzhod v gorah. Tega žal zaradi megle nismo doživeli, se pa je kasneje zjasnilo in imeli smo čudovit sončen dan. Ker so bili moji starši in sestra Jerneja prav tako v Bohinju so nas prišli obiskat, mi pa smo jim pripravili kosilce. Kljub nizki temperaturi, smo v sončnem dnevu uživali veliko časa zunaj. Zvečer nas je obiskal še prijatelj Karel, naslednje jutro pa smo že poromali nazaj v dolino. Ker smo veliko hrane pojedli, sva si s Petro zamenjala nahrbtnike. Popoldne smo se ustavili še v vodnem parku Bohinj, kjer smo še malo počofotali in tako zaključili z dolgimi študentskimi počitnicami. Danes pa tako že s polnim zagonom proti novim izzivom. Več o našem pohajkovanju si oglejte v fotogaleriji.

Preberi še