Piše: očka Kristjan
Preteklo soboto smo bili ponovno na Primorskem. Dan smo preživeli na kraju, ki je z našo družino močno povezan. Obiskali smo skupino mladih na Sveti Gori nad Novo Gorico. Povabili so nas na pričevanje o najini skupni poti. Poleg tega smo v soboto preživeli ogromno časa na naših avtocestah, ki so bile seveda preobremenjene.
En dan prejšnjega tedna pa je res pustil pečat v meni. Bil je torek in polno zaseden dan. Dopoldne delo, popoldne plavanje z otroki, nato pa še hitro skok na trening košarke. Prišel sem domov okoli pol polnoči. A dneva še ni bilo konec, s Petro sva si kupila karti za Prvi rok in si vzela nekaj časa zase. Kje pa najdeš varuško? Še dobro, da imava Ano in Klemna, s katerima smo se zmenili za izmenjujoče varstvo otrok. Najprej sta uživala onadva, nato pa midva. Ta čas je bil res dragocen in čudovito izkoriščen. Spomin na čas, ko sva bila še sama, se je hitro vrnil in ta večer je tudi hitro minil. Ura je šla že proti drugi zjutraj, mi pa smo z refreni Kreslinovih pesmi odhajali proti domu. Naslednje jutro je bilo malo težje vstati, a ko se zaveš, kako dragocen je bil skupen čas, ti ni težava zaživeti nov dan s polno paro.
In spomnim se, ko me je nekdo na pričevanju povprašal, če bi na skupni poti kaj spremenil. Prepričljivo sem dejal, da seveda, saj bi porabil več časa za romantiko v odnosu in za besede, ki jih Petri premalokrat rečem: “Rad te imam!” A nikoli ni prepozno, da se spremeniš in večkrat poveš besede, ki jih do svoje drage res čutiš.
Preberi še
