Noči, ko nam je zmanjkalo posteljnine

Piše: noseča mamica Ana

Do sedaj sem vedno z veseljem in ponosom razlagala, da je Klara kar zdrav otrok, da se je viroze ne primejo tako hitro, da še ne zna pihati iz nosa, ker se nismo imeli še možnosti naučiti. No, v decembru smo imeli več kot dovolj priložnosti za pihanje iz nosa, pa tudi za crtanje, pitje čaja, inhaliranje in pranje posteljnine.

Klara je (verjetno iz vrtca) prinesla domov najprej eno trebušno virozo, potem malo prehlada in nato še drugo trebušno virozo, ki se je v kombinaciji s prehladom prelevila v našo pravo nočno moro. Ne bi preveč nazorno opisovala dogajanja v teh nočeh, moje spoznanje pa je,  da je ena najbolj uporabnih veščin, ki jih ljudje osvojimo, da znamo vsaj malo nadzirati svoje bruhanje.

To je bil eden najbolj napornih tednov, odkar sem mama. Klara je namreč tako močno kašljala, da je ob kašlju ponoči velikokrat bruhala. Posteljnino sva menjevala večkrat na noč (proti jutru smo spali na brisačah) in pod rjuhe sva dala vse zaščitne podloge kar sva jih imela, da sva vsaj jogije ohranila čiste. Podloge sva po priporočilih mam kupila že en čas nazaj v trgovini Racman. Sicer sem jih do sedaj šparala bolj za čas odvajanja od plenic, ampak so nam že zdaj prišle tako prav, da sem upravičila nakup 🙂 Z nakupom inhalatorja in vlažilca zraka, so se stvari pomirile. Zdaj že teden dni mirno spimo, juhu! 🙂

Te noči so bile pravi team building za najin odnos. Učila sva se potrpežljivosti, sodelovanja ob nemogočih urah, prepoznavanja meja in potreb drug drugega. Zdaj sva pripravljena na nove izzive. Tako psihično, kot materialno – kupila sva dodatno posteljnino in zaščitno podlogo. 😀

Preberi še

Oče in hčer

Večina stvari lahko počaka

Piše: oče Kristjan

Vsak dan se srečujem z ogromno izzivi in jih v veliki meri premagujem. Nikoli ni zares povsem enostavno. Tudi če je dan, ko nimam ravno obilo obveznosti, je potrebno zjutraj vstati in marsikaj postoriti. Včasih se mi zdi, da imam toliko obveznosti, da družini ne namenim toliko časa kot bi ga sicer lahko. Zaposlen sem s tisoč in eno stvarjo ter neprestano hrepenim po nečem drugačnem. Saj poznaš občutek, ko si vedno želiš še nekaj več. Pa naj bo to v materialnem smislu ali pa v času, ki ga imaš na razpolago in bi ga rad izkoristil na več načinov. Namreč, ko sem se v četrtek zbudil v nov dan, se je jutranja rutina začela čisto drugače.

Julija je imela vročino. V trenutku se je čas ustavil, saj je takoj postalo jasno, da danes ne bo odšla v vrtec. Vse do tedaj pomembne stvari so hipoma postale odložljive. Ker je Petra imela v službi neodložljivo delo, sem sam poklical delodajalca in mu pojasnil, da me danes ne bo, saj je moj otrok zbolel. Čas, ki sva ga skupaj preživela, večinoma v postelji, mi je orisal, kako hitro se Julija razvija in odrašča. Kljub temu, da tista dva dni nisem delal preko študenta, sem vesel za trenutke, ki ob njeni vročini zanjo niso bili najbolj enostavni. Sedaj vem, da zmoreva skupaj tako skozi lepe in malo težje trenutke. Predvidena viroza je oslabela, poleg tega pa sta včeraj na dlesni pokukala nova dva zobka.

Preberi še

Bolezen

Ko mama na porodniški potrebuje bolniško

Piše: mamica Petra

Bil je četrtek in na obisk je prišla Nina. Začela me je boleti glava in počutila sem se nekoliko vročično. Ker mi obiski iz Ljubljane veliko pomenijo, sem tisti dan vzela Lekadol ter večino dneva preživela v družbi Julije, Nine, Klare in Ane. Ker se je poletje že začelo, sem si mislila, da me je kar tako ujela predizpitna vročina in bodo zdravila zadostovala, da jo prestanem.

A naslednji dan temu ni bilo tako. Zbruhala sem vse, kar sem zaužila, sedela sem na školjki in imela silne prebavne motnje ter komaj ležala v postelji z vročino.

Kristjan je imel službo in čeprav je prišel iz nje predčasno, sem tiste 4 ure brez njega, morala nekako preživeti s svojo hčerko. Ni bilo ravno lahko, saj se nisem počutila sposobno, da jo dvignem,  kaj šel vzamem v naročje ali previjem. Negibno sem ležala v postelji in jo opazovala, kako se igra. Morda je čutila, ampak tiste 3 dni, kolikor je trajala moja bolezen, je bila še posebej mirna in ni potrebovala veliko pozornosti.

V tistih treh dneh sem se kar nekajkrat zjokala, ko je Kristjan odšel v službo, najini starši pa kot že veste, živijo vsaj 100 km stran, tako da varuške ni bilo na dosegu roke.  Samo upala sem, da se mojega virusa ne bo nalezla še Julija. Sploh si ne predstavljam, kako bi bilo v tem primeru.

No, da bo mera polna, sem s svojim virusom okužila tudi Ano. In sreča v nesreči – zboleli sva samo mami, najina otroka pa sta najino katastrofalno stanje preživela brez težav.

Z Ano pa se lahko pohvaliva, da je najina “mama virus dieta” poskrbela, da sva se znebili nekaj kilogramov, ki sva jih že pridobili nazaj, ampak tako je pač pri vsaki dieti. 🙂

 

Preberi še

Prva bolezen in nekaj novega v meni

piše: mamica Ana

Prejšnji teden je Klara prvič zbolela. Prebolela je Šesto otroško bolezen. Nič nevarnega, le visoka vročina in nekaj izpuščajev. A ob tej bolezni sem se naučila nekaj novega o življenju z otrokom.

Med počitnicami bi morali iti s prijatelji na Dunaj. Dan prej je Klara dobila vročino, proti večeru pa je vročina upadla in bila sva v dilemi ali iti, ali ne. Ob očitnem slinjenju sva mislila, da je zobek končno na poti in sva vročino pripisovala temu. Ker je bila to za nas prva izkušnja bolezni tako majhnega otroka, sva se odločila, da ne gremo in novico žalostna sporočila prijateljem. Razmišljala sem, kako enostavneje bi bilo, če bi bil bolan kdo izmed naju. Točno bi vedel kaj te boli, kako se počutiš ko vročina pade, približno veš tudi, kako se boš počutil naslednji dan. In poleg vsega tega, je s teboj na poti vedno tvoj najboljši prijatelj – lekadol. 🙂

Pri otroku pa ničesar od tega ne veš. Lahko mu le izmeriš temperaturo in vidiš, če ima zamašen nos. Vse ostalo je le nesmiselno ugibanje. In ne moreš kar na pot, ker otrok je ob bolezni ekstremno siten in cel dan bi se le dojil in pestoval. No, izkazalo se je, da sva se pravilno odločila, saj je naslednji dan Klara dobila 40 °C vročine.

Nisem bila pripravljena na to, da se nam lahko plani za počitnice porušijo. Vedno sem bila zagovornica stila življenja, v katerem te otrok ne omejuje, lahko greš z njim skoraj povsod, kamor bi šel tudi brez njega. Tokrat pa se to ni izšlo.

Ampak ker sem mama, se nisem mogla strmati, ker se ni izšlo po moje. Še kakšno leto, pa se bo Klara strmala zaradi tisoč in enega razloga, zato je zdaj zadnji čas, da se naučim prilagajati situaciji in ljudem okrog sebe. In seveda, da (poleg mojega moža, ki to že obvlada) postanem jaz tista, ki poskušam v neprijetni situaciji poiskati nekaj dobrega.

Tako smo po Klarini bolezni, namesto Dunaja, odkrivali lepote Pohorja.

 

Preberi še