Apartmaji Rabič stan planina Krstenica

Pozno izkoriščeno poročno darilo

Piše: očka Kristjan

V sredini avgusta sva s Petro zakorakala v tretje skupno leto po poroki. Spomini nanjo so še vedno čudoviti. Prav tako dnevi po tem, ko sva prebirala ogromno lepih misli in odpirala darila.

Med njimi se je znašel bon za dve osebi za dve nočitvi v stanu na planini Krstenici nad Bohinjskim jezerom. Pri sebi sem si rekel, kako dobro, da bova z ženo sama na oddihu le za naju dva. Bona seveda prvo jesen nisva izkoristila, saj sva se dogovorila, da bova naslednje poletje. Petra je bila lani visoko noseča, tako da je ta plan hitro padel v vodo. Ko sva v začetku poleti izvedela, da pričakujeva še eno bitje, je bil to znak, da letos moramo izkoristit darilni bon. Tako smo se dogovorili, da odidemo na planino zadnji septembrski vikend.

In res v petek smo se zjutraj odpravili proti Bohinju, prevzeli ključ v Stari Fužini in se odpeljali do planine Blato. Od tam smo imeli uro in pol strme poti do vrha planine. Sam sem bil opremljen z garderobo in prehrano vseh treh, Petri pa je na hrbtu delala družbo Julija. V začetku si nisva točno predstavljala kje bomo bivali, saj na planini ni elektrike, krave pa so že odgnali v dolino. Ko pa smo prišli na vrh in odprli vrata svojega začasnega doma, so bile vse skrbi odveč. Pričakal nas je topel stan z vsemi potrebščinami za lagodno bivanje: štedilnik na drva in plin, topla voda, kopalnica in stranišče, da o tem da smo imeli tudi televizijo sploh ne govorim. Nahajali smo se namreč v osrčju Triglavskega narodnega parka na višini 1670 metrov nad morjem v miru, ki mu v mestnem vrvežu ni para. V soboto zjutraj smo zgodaj vstali, napoved je bila, da bo jasno vreme. Kaj je lepšega kot sončni vzhod v gorah. Tega žal zaradi megle nismo doživeli, se pa je kasneje zjasnilo in imeli smo čudovit sončen dan. Ker so bili moji starši in sestra Jerneja prav tako v Bohinju so nas prišli obiskat, mi pa smo jim pripravili kosilce. Kljub nizki temperaturi, smo v sončnem dnevu uživali veliko časa zunaj. Zvečer nas je obiskal še prijatelj Karel, naslednje jutro pa smo že poromali nazaj v dolino. Ker smo veliko hrane pojedli, sva si s Petro zamenjala nahrbtnike. Popoldne smo se ustavili še v vodnem parku Bohinj, kjer smo še malo počofotali in tako zaključili z dolgimi študentskimi počitnicami. Danes pa tako že s polnim zagonom proti novim izzivom. Več o našem pohajkovanju si oglejte v fotogaleriji.

Preberi še

Vesela družina

Počitnice, ne dopust

Piše: noseča mamica Ana

Pa smo jih dočakali, počitniceeeeee! 🙂

Ne dopust, počitnice! To je bistvena razlika, ki se je šele letos dobro zavedam. Kakšen luksuz imamo študentje, če si ga seveda prislužimo. In naša družina (predvsem Klemen) si ga je. Kar trdo smo garali, ampak zdaj jih imamo, 3 mesece počitnic! Ja, prav ste prebrali: 3 mesece (no, kakšen dan manj).

Marsikdo bi nam svetoval, naj gre kdo od naju kaj zaslužit, saj študentskega dela ni težko dobiti in časa imamo več kot dovolj. Res bi lahko tudi poleti kaj zaslužila. Ampak ker sva celo leto poleg študija tudi delala, bova par 100 eurov raje zamenjala za polno družinsko življenje.

Zdaj imamo čas, da uresničimo nekatere sanje, ki smo jih sanjali zadnje par mesecev. Vseh žal ne bo uspelo, zaradi finančnih nezmožnosti. Bomo pa tri mesece skupaj. Pod šotorom, pod drevesi, v objemu gora in valov.

Celo leto smo hrepeneli po tem, da bi bili skupaj. Da bi Klara enako rada preživljala čas s Klemenom, kot ga preživlja z mano. Da bi lahko tudi on šel z nama na obisk k mojim staršem, ali na birmo moje sestrične. Da bi se lahko šli kopat na Mariborski otok mi, ne pa da jaz fehtam vse prijateljice, katera bi mi delala družbo (pa tudi z njimi se imam vedno fenomenalno ;). Zato sem celo leto čakala počitnice, ne dopust. Ker ne vem, če bi v dveh tednih dopusta uspela zadihat in pozabiti občutek mame samohranilke (kot se včasih v hecu okličem, da poudarim svojo žensko in materinsko moč). Še toliko bolj sem se veselila teh počitnic, ker so najverjetneje zadnje za nas. Drugo leto med zimskim izpitnim obdobjem bo življenje spet malo popestril in obrnil na glavo prihajajoči dojenček, zato verjamem, da bo vsaj kakšen Klemenov izpit počakal na bolj poletno-jesenske dni. Čez dve leti pa hmm, to je še daleč, ampak upam, da jaz ne bom več študentska mama. 🙂

Zato sem zares hvaležna, da nam je letos uspelo, da je trud poplačan in da že pakiramo za en, dva, tri tedne, bomo še videli. 🙂

Preberi še