Piše: mamica Ana
Ta teden sem začela z dvotedensko prakso – še en od lanskoletnih dolgov faxa. Priznam, da sem se je zelo veselila. No, saj prakse se verjetno vsi študentje veselijo, saj je to najlepši del študija, nekaj kar boš v življenju delal, za kar se leta učiš in končno nekaj uporabnega, izven predavalnic.
Redni termin prakse je sicer šele marca, ampak jaz sem si izprosila drug termin, saj je Klemen zdaj fraj z izpiti in ima do novega semestra čas, da uživa svoje očetovsko življenje (in moram ga pohvalit, prvi dan se je zelo izkazal, saj si je v času s Klaro uspel namontirati neko stojalo za ekran, popucat svojo delovno površino, pospraviti jaslice (ups, letos smo bili malo pozni), pa še posesal je stanovanje, napol skuhal kosilo in pomil posodo. Waaaw, res je bil priden). No, nazaj k bistvu, ob dogovarjanju za spremenjen termin, me je spet navdušila prijaznost in ustrežljivost tako profesorice na faxu, kot mentorice na šoli. Res je dober občutek, ko ljudje cenijo to, da si mama in zraven še študentka. In razumejo, da si najprej mama in nato študentka. Verjetno zato, ker so tudi one mame. Najprej mame in nato profesorice/učiteljice.
Z vsemi temi dobrimi občutki, sem se zjutraj odpravljala na šolo in ob oblačenju kavbojk in urejanju frizure sem ugotovila, da me navdaja nenavadno veselje ob tako preprosti misli – da bom cel teden lahko nosila kavbojke, »ta prav« modrček – tak s kostjo in malo podložen (predvsem pa brez tiste zaponke za dojenje), čipkasto majico in parfum. Ja, dišala bom. In mislim, da si grem zdaj še kar nohte nalakirat (ta se bom počutila tako lepo, kot ženska na zgornji sliki :P).
