Bohinj s prijatelji

Študentska zabava z otrokom

Piše: očka Kristjan

Le še teden dni me loči, ko bom ponovno sedel v študijske klopi in drvel od ene obveznosti do druge. Ja, poletje je res hitro minilo in zunaj pritiska pravi jesenski mraz. Res pa je, da so spomini na preživete tople poletne dni nepozabni. Eden izmed njih je tudi zabava s prijatelji ob proslavljanju moje diplome. Naj se pohvalim, da mi je uspelo dokončati dodiplomski študij iz razrednega pouka. Vsak uspeh pa je potrebno tudi malce proslaviti. Zato sem se odločil, da se s prijatelji dobimo in malo poveselimo. Z lokacijo ni bilo težav, saj mi je oče odstopil svoj vikend, a še vedno je bilo veliko priprave s hrano in pijačo. Še dobro, da večina prijateljev nima svojih otrok in se z veseljem nekaj časa igra z mojim, da se jaz v vmesnem času lahko podružim s starimi prijatelji. Tako je zabava za vse res popolna, vsak pa k temu doprinese svoj delček. Ko vidiš, da imaš poleg svoje družine še toliko dobrih prijateljev, ki ti pomagajo, je v življenju vse še lažje.

Prav tako kot ta študentski piknik, je za nami tudi veliko družinskih dogodivščin, ki bodo napolnile naš družinski foto album. Mogoče o kateri izmed njih v naslednjem blogu, ki ga bom kot očka objavljal vsak ponedeljek. Upam, da vam bo tako veliko lažje začeti z novim delovnim tednom in vam dalo novega zagona, da zmoremo vse, kar si zadamo.

Preberi še

Čas za parfum

Čas za parfum!

Piše: mamica Ana

Ta teden sem začela z dvotedensko prakso – še en od lanskoletnih dolgov faxa. Priznam, da sem se je zelo veselila. No, saj prakse se verjetno vsi študentje veselijo, saj je to najlepši del študija, nekaj kar boš v življenju delal, za kar se leta učiš in končno nekaj uporabnega, izven predavalnic.

Redni termin prakse je sicer šele marca, ampak jaz sem si izprosila drug termin, saj je Klemen zdaj fraj z izpiti in ima do novega semestra čas, da uživa svoje očetovsko življenje (in moram ga pohvalit, prvi dan se je zelo izkazal, saj si je v času s Klaro uspel namontirati neko stojalo za ekran, popucat svojo delovno površino, pospraviti jaslice (ups, letos smo bili malo pozni), pa še posesal je stanovanje, napol skuhal kosilo in pomil posodo. Waaaw, res je bil priden). No, nazaj k bistvu, ob dogovarjanju za spremenjen termin, me je spet navdušila prijaznost in ustrežljivost tako profesorice na faxu, kot mentorice na šoli. Res je dober občutek, ko ljudje cenijo to, da si mama in zraven še študentka. In razumejo, da si najprej mama in nato študentka. Verjetno zato, ker so tudi one mame. Najprej mame in nato profesorice/učiteljice.

Z vsemi temi dobrimi občutki, sem se zjutraj odpravljala na šolo in ob oblačenju kavbojk in urejanju frizure sem ugotovila, da me navdaja nenavadno veselje ob tako preprosti misli – da bom cel teden lahko nosila kavbojke, »ta prav« modrček – tak s kostjo in malo podložen (predvsem pa brez tiste zaponke za dojenje), čipkasto majico in parfum. Ja, dišala bom. In mislim, da si grem zdaj še kar nohte nalakirat (ta se bom počutila tako lepo, kot ženska na zgornji sliki :P).

Preberi še

Za koga in zakaj pišemo blog?

Piše: mamica Petra

Ko smo našo Študentsko mamo prvič delile z javnostjo, nismo točno vedele, kdo bo bral naše objave. Če sem iskrena, sem takrat mislila, da je v Sloveniji okoli dvajset študentskih mam. Sčasoma pa sem ugotovila, kako zelo sem se zmotila, in da nas je veliko več.

Za koga pišemo?

V prvi vrsti smo začele pisati zase. Ugotovila sem, da z blogom svoje materinstvo nekako ovrednotim. S tem ko napišem članek,  tudi sama premislim, ali sem nekaj storila prav ali bi mogoče naslednjič storila kako drugače. Ko se srečujem z vsakodnevnimi izzivi, ves čas razmišljam, kaj mi veli srce in ne, kaj bi v tem trenutku naredila popolna mama.

Kot drugo pišemo za tiste, ki so v podobni situaciji kot me. Na enem mestu smo želele zbrati ugodnosti, ki nam pripadajo, nasvete, kako se spopasti s papirologijo in podobno. Na internetu namreč ni bilo napisanih pravic, ki ti pripadajo, če sta na primer oba starša študenta. Tu gre seveda največja zahvala naši pravnici Alji Šiška in Študentski svetovalnici, kjer vedno preverimo pravilnost naših zapisov.

Kot tretje pišemo za vse, ki nam povedo, da z veseljem berejo naše zapise. Pravijo, da si nabirajo informacij za kasneje. In takih bralcev smo najbolj vesele. Mogoče koga tudi opogumimo, da se za otroka odloči nekoliko prej, kot bi se sicer. Danes namreč situacija ni enaka kot pred dvajsetimi leti, ko finančno država ni toliko prispevala kot sedaj.

Zakaj še vedno pišemo?

Na internetu smo obstajale en teden. Na Facebooku smo dosegle prvih sto všečkov in mislile smo, da je to vrhunec našega bloganja. V poštni nabiralnik smo dobile sporočilo dekleta, ki je mislila, da je zanosila in je googlala, kaj naj stori. Našla je tudi naš blog in se na podlagi podatkov, ki so govorili o socialni pomoči študentskim mamam, odločila, da če bo test pozitiven, otroka obdrži. Ugotovila je, da je mogoče študirati in hkrati imeti otroka in da to sploh ni tak bavbav. Takrat sem se zjokala. Napisala je, da je ugotovila, da ni vse črno-belo, in da imeti otroka v študentskih letih ni nujno slaba stvar. To nam je dalo zagona, da pišemo še danes. Pišemo seveda o lepih in težkih stvareh, ki se nam dogajajo, tako da si lahko bralec ustvari realno sliko našega vsakdana. Naš poštni nabiralnik je poln vprašanj zaskrbljenih nosečnic, mamic in tistih, ki se za otroka še odločajo. In kar je najlepše, včasih nam piše celo kakšen (bodoči) očka.

Naša družinska, jedilna, študijska, blogerska, igralna, ustvarjalna miza.

Naša družinska, jedilna, študijska, blogerska, igralna, ustvarjalna miza.

Preberi še