JAZ in TI. Midva. MI.

Piše mamica in nosečka Helena

Prihod otroka v partnerski odnos prinese veliko sprememb in izzivov. Malo detece obrne naš svet na glavo. Kar naenkrat postanemo starši in odgovorni za malo bitjece. Družba od nas pričakuje, da bomo takoj znali poskrbeti za vse njegove potrebe, saj smo ja mi tisti, ki ga najbolje poznamo. Vsa pričakovanja nas, mlade starše, pahnejo v začarani krog preutrujenosti, stiske, naglice in nenehnih pritiskov s strani okolice. 

Otrok bo v partnerskem odnosu potreboval čustveni prostor in dobro je, da začnemo ta prostor pripravljati že v nosečnosti. Pripraviti čustveni prostor pomeni, da v partnerski odnos povabimo še več iskrenosti, ranljivosti in priznanja nemoči. To, da kot starša zmoreta drug drugemu povedati svoje najgloblje strahove in nemoči, kaže na to, da sta samostojna, odrasla posameznika, ki ob otroku razvijata svojo novo starševsko vlogo. Otrok se najbolje razvija ob starših, ki rastejo skupaj z njim. 

Tudi midva sva se srečevala s temi občutki in sva kar nekaj časa potrebovala, da sva prišla do tega, da si zaupava in razvijava svoj starševski stil. Že v prvi nosečnosti sva veliko govorila o najinih strahovih. Sploh jaz sem jih imela ogromno. Strah pred komplikacijami, strah pred porodom … Všeč mi je bilo, da sva iskreno govorila o tem. Ob večerih sva si vzela čas in si povedala, če naju je kaj skbrelo. Veliko sva se pogovarjala tudi o tem, kako želiva otroka vzgajati, kaj si želiva temu otroku predati naprej. 

Kako pa doseževa to, da se še bolj poveževa in iščeva skupno ranljivost? 

Odnos z našimi starši je temelj, na katerem gradimo oz. iščemo vse odnose, ki nas obdajajo. Še posebej najbolj intimne, zato je ključno, da veš kdo si in od kod prihajaš, ker to prinašaš v svoj partnerski odnos. 

Vsak od naju prihaja iz svoje družine, s svojimi navadami, pričakovanji in vzorci in ravno ti so velikokrat povod za konflikt. Že npr. to ali se pokrov od školjke spušča ali ne. Take malenkosti lahko pri prihodu otroka vodijo v večje konflikte, ki niso več tako nedolžni. Midva sva se med prvo nosečnostjo velikokrat pogovarjala, kako si želiva vzgajati otorka. Tudi kje in kako bo spal, kaj so tiste pomembne smernice, ki se jih bova držala. In še danes se gotovo 2-3x na teden (nenačrtovano) pogovarjava in debatirava o različnih vzgojnih dilemah, ki jih sproti doživljava. Komentirava odzive drug drugega, iščeva priložnosti za izboljšave in se pohvaliva, ko opaziva, da drugi naredi nekaj dobrega. V tem vidiva veliko pozitivnih sadov. 

Logično, da se tudi skregava, in konflikti, ki jih doživljamo ob svojem partnerju, so poskus, da bi popravili, prerasli in obvladali konflikte, ki imajo izvor v najzgodnješih odnosih s starši. In ko smo sami starši, je pomembno, da konflikte razrešujemo, ker jih bodo drugače naši otroci ponotranjili in sami reševali. Še posebej ko bodo starejši. Ni narobe, da se starša kregata. Pomembno je, da spor razrešita.Otroci si zapomnijo vzdušje in tako vzdušje bodo kasneje poustvarjali tudi v svojih odnosih, ker bodo na ta način iskali nekoga, ki jih bo teh vzorcev razrešil. 

Ženske in moški smo si zelo različni. Ko sem jaz jezna ali me nekaj razburi, bi želela to kost obglodati do konca. Gregorju je pa velikokrat dovolj, da reče kakšno besedo, se razburi in gremo dalje. Seveda takrat pri nama izbruhne še večji konflikt, ker sva šla totalno en mimo drugega. Klasična dinamika ženske in moškega: ženska bi rada zadevo rešila do konca, moški pa ima željo po umiku. To je pač naša narava in težko se ji ubranimo. Sama velikokrat opazim, da potem, ko se Gregor umakne in razmisli, pride nazaj in se pogovoriva.

V partnerski odnos smo povabili nekoga, ki bo naš sopotnik, najbolj intimni prijatelj in hkrati oče ali mama naših otrok, zato je ta odločitev po mojem mnenju najpomembnejša v našem življenju. Ta odnos mora temeljiti na ljubezni in spoštovanju, zaupanju in grajenju dolgoročnega prijateljstva. 

Dober partnerski odnos ni naš življenjski cilj, ki ga moramo doseči, ampak je proces, ki ga živimo, ko vztrajamo drug ob drugem. 

Dostikrat dojemam najin zakon, kot to, da stremiva k cilju, da bova imela odličen odnos. Potem se pa spomnim, da je cilj ta konstantna pot preoblikovanja, osebne rasti in vzponov in padcev, ki ga želim dosegati iz dneva v dan.

Nekaj mesecev pred poroko sva poslušala pričevanje zakonskega para, ki je bil poročen že več kot trideset let. Na koncu sta rekla: »veste, midva sva se na poročni dan odločila, da za naju beseda ločitev ne obstaja in zato sva primorana vsak dan znova skrbeti za najin odnos«.

Sama v tem vidim eno lepoto – in to je ta, da globoko v sebi vem (in mislim, da tudi Gregor ve), da kljub vsem mojim napakam in nepopolnostim, sva na koncu tukaj drug za drugega in sva se odločila, da BOVA MIDVA ZA VEDNO SKUPAJ. Odločila sva se to. Oba.

Kaj pa starševstvo? 

Ko je na svet prijokala Lara, sem prve tri mesece samo vpila in »lajala« na Gregorja. Še danes mi ni jasno, kako je to on tako mirno prenašal. Čista resnica. 🙂

Mislim, da so neki taki odzivi ob vsem stresu in občutku odgovornosti, ki jih doživljaš, resnično nekaj čisto normalnega. 

Dve pomembni stvari, ki sem jih sama spoznala ob tem, ko sem postala mama, je to, da je po porodu MAMINA vloga to, da ona prva poskrbi za otroka, ker le ta njo najbolj potrebuje ter seveda zase, ker če je mama OK, bo tudi otrok OK. OČETOVA vloga pa je to, da poskrbi za mami, da ji da prostor in čas, da zmore razviti svojo materinsko vlogo. On pa očetovsko. Partner naj bo tisti, ki poskbi za hrano, pleničke, trgovino in tudi postavi meje sorodnikom in ostalim obiskom. 

Naša največja naloga, ki jo sprejmemo s tem, ko postanemo starši, je to, da otroku ustvarimo varno okolje, občutek sprejetosti, ljubljenosti in hotenosti. Mi smo tisti, ki bomo otroka naučili, kaj pomeni biti oseba, kako izražati čustva, želje in zahteve. Od nas se bodo otroci naučili, kako regulirati čustva ter kako reševati in uravnavati konflikte

Naši otroci so na svetu zato, da so radovedni, nagajivi, se učijo, sledijo in nas posnemajo v našem vedenju, mišljenju in čustvovanju. 

Prilagam vam še 10 zapovedi za dober zakon, ki jih je napisal gospod Luis Carreras mož in oče desetih otrok. Lahko si jih natisnite in nalepite na hladilnik, da vam bodo en ljubek opomnik. 🙂

Zaporedna nosečnost

Na koga sem v drugi nosečnosti pozabila

Piše: noseča mamica Petra

Ura je 03:06 in jaz ne morem spati. Glavni razlog za to je, da sem zaspala skupaj z Julijo že ob 20:00 in je moje telo po sedmih urah spanca verjetno dovolj naspano.
Razmišljam, kaj me je v nedeljo vprašala mama šestih otrok: “In Petra, ti je druga nosečnost minila kot bi mignil?” Začudila se, da me je to spraševala mama, ki je bila že šestkrat noseča. Pritrdla sem ji: “Sploh ne vem kdaj, ne predstavljam si kako hitro potem mine v šesto!” Katja se je samo zasmejala in ni rekla ničesar. Jo bom o tem zaslišala naslednjič.

Druga nosečnost je res minila kot bi mignil. Verjetno zato, ker se tokrat ni vse vrtelo okoli mene. Tokrat mi to tudi ni ugajalo. Vsakič, ko sem dobila vprašanje kako sem, sem želela spremeniti temo. Načeloma posebnih nosečniških težav nisem imela in sem se dobro počutila, ljudje pa z odgovorom: “V redu se počutim, ni posebnosti.” niso bili zadovoljni. Ne vem točno zakaj. Morda so pričakovali, da me pestijo kakšne nosečniške tegobe ali pa jih je preprosto zanimalo moje počutje, jaz pa jim nisem znala kaj pametnega odgovoriti. Še aplikacije kako se razvija dojenček v posameznem tednu nisem imela naložene, da bi jim lahko govorila vsaj o tem. Veliko bolj mi je bilo všeč, če so me povprašali kako je Julija in je debata stekla v to smer.

V zadnjem mesecu pred porodom pa sem se bila primorana tudi začeti malce ukvarjati s seboj, pripravo na prihod novorojenčka in nekoliko bolj paziti nase. Na pregledu me je ginekologinja opozorila, da imam popkovno kilo. Verjetno je dvigovanje Julije terjalo svoj davek. Pruh po domače, načeloma res ni prav nič huda zadeva. Sem pa se, ko sem po pregledu prišla domov, pošteno razjokala, ker sem ugotovila, da sem morda res malce pozabila nase. Čeprav je moj mož že ves čas nosečnosti večinoma dvigal Julijo, jo sedaj prav vedno on posadi na stolček, umije, položi na previjalno mizo, dvigne na posteljo in moje naročje. Najbolj mi je sicer hudo, ko mora po kakšnem obisku trgovine ali vikenda pri starih starših vsaj trikrat po stopnicah v tretje nadstropje nositi Julijo ter stvari, ki sva jih kupila ali imela s seboj v avtu.

In tako sem ob pisanju članka, v katerem sem želela zapisati, da sem med nosečnostjo pozabila nase, v resnici spoznala, da sem pozabila na svojega moža. Vsi se ukvarjamo s hčerko, ker je tako simpatična in zanimiva ter se tako lepo razvija. Vsi se ukvarjajo z menoj, ker sem noseča in je to prav tako posebno obdobje. Ob tem pa sem pozabila na nekoga, ki mi ves čas stoji ob strani, ter me podpira fizično in psihično. Nekoga, ki je svoje potrebe moral umakniti zaradi mojega jutranjega bruhanja, ki se je moral prilagoditi nihanju razpoloženja, se odpovedati kakšnemu potovanju, izletu, razvajanju, športnemu udejstvovanju, ki se ga jaz zaradi nosečnosti nisem mogla udeležiti.

Dragi mož. Še veliko je stvari, ki jih počneš, pa jih sploh nisem opazila. Hvaležna sem ti, da si danes pomil goro posode, ko sva z Julijo zaspali. Hvala ti za vse in upam, da je tudi tebi ta nosečnost hitro minila. Ne obljubim, da bo po njej vse po starem. Saj vem, da tudi ti tega ne pričakuješ. Ampak skupaj bova našla novo dimenzijo najinega odnosa, starševstva in ljubezni.

Povabilo v kino pa še vedno velja, čeprav sva s tem tako dolgo odlašala, da tistega filma ne vrtijo več. 🙁

Preberi še

Ideje za zmenke

Piše: Julijina (zaročena) teta Katja

Zmenek je nekakšno srečanje, ki naj bi skozi spoznavanje vodilo v odnos. Zmenki torej niso le za samske, ki iščejo svojo sorodno dušo, temveč tudi za tiste, ki so že v zvezi. Pa naj bo to nekaj mesecev, let ali pa več desetletij.

Spoznavanje drug drugega traja celo življenje. Torej morajo tudi zmenki trajati celo življenje. Neki družinski prijatelj, oče petih otrok, je rekel: “Ženske nikoli ne smeš nehat osvajati. Marsikateri moški misli, da je dosegel cilj, ko je osvojil žensko srce in ko je ta postala njegova punca ali žena. A ni tako. Odnos je vsak dan potrebno gojiti, skrbeti zanj, mu nameniti čas.”

Na začetku skupne poti imamo veliko idej in energije za skupni čas s svojim dragim oz. svojo drago. Z leti pa se včasih kar pozabimo razvajati, pozabimo biti romantiki, v naših mislih ni več toliko norih idej. Ob takooo polnih urnikih in ‘neodložljivih’ obveznostih kar izpuhti tistih 24 ur. Ampak … ali smo pozabili, da nam ravno takšni mali skupni trenutki dajo nov zagon in veselje tako za odnos, kot za celo življenje?

Par nasvetov za začetek:

  1. Mesečni zmenki so zakon! Lahko se dogovorita, da je vsak mesec eden odgovoren za organizacijo zmenka. Predlaga datum in uro zmenka, najde idejo za zmenek (ki je lahko presenečenje za drugega) in se čim bolj potrudi in dodela plan.
  2. “Nimava denarja” ni dober izgovor. Toliko stvari se da početi zastonj ali z “low-budgetom”.
  3. “Nimava časa” ni dober izgovor. Nihče ni omenjal časovnega trajanja zmenka. Kakšen mesec si bomo lahko vzeli več časa, spet drugi pa manj. Sicer pa mislim, da bi vsi raje kratko 10-minutno masažo z dišečim oljem kot pa “nič”? 🙂
  4. SPLAČA SE! Vse, kar vlagata v vajin odnos, vaju bo povezalo. Bolj se bosta lahko ljubila, lažje se bo pogovarjati in reševati spore, ki so del vsakega odnosa.

Še nekaj predlogov za zmenke. Seveda pa je še bolje poslušati svoje srce in premisliti, kaj ima naša najdražja oseba najraje.

Zmenki, ki terjajo nekaj denarja:

    • ogled predstav – opera, muzikal, gledališče, kino
    • posebno kosilo ali večerja – pojdita nekam, kjer še nista bila (ni pomembno, ali gresta na drago večerjo ali pa kebab na bon)
    • Teden restavracij – dvakrat na leto prestižne restavracije po Sloveniji ponudijo vrhunske menije za enotno ceno 17 €
    • obisk koncerta – pa naj bo to zvrst, ki jo imata rada, ali pa nekaj, kar še nista nikoli poslušala v živo
    • izlet v neznano – ne potrebujeta avta, zakaj ne bi za spremembo šla z vlakom, avtobusom, Flixbusom?
    • zabava v adrenalinskem ali zabaviščnem parku
    • vožnja s čolnom ali ladijco po reki
    • posebno pivo ali kava – pojdita v kavarno, pivnico ali pub in poizkusita nekaj novega
    • potovanje – lahko je daljše potovanje v tujino, ali pa le vikend obisk prijateljev na drugem koncu Slovenije
    • kupi mu/ji rožico – kar tako, brez razloga

Zmenki, ki naju nič ne stanejo:

    • obisk koncerta ali predstave – veliko koncertov na trgih, v mestih, po cerkvah ali galerijah je zastonj
    • posebni zajtrk – sveže stisnjen pomarančni sok, topli francoski rogljiček …
    • domači ogled filma ali risanke iz otroštva – obudita spomine in skozi “odrasle” oči poglejta kakšno risanko
    • masaža
    • sprehod – jutranji, opazovanje sončnega zahoda iz bližnjega hriba
    • kolesarski izlet
    • piknik v parku
    • skupno prepevanje, igranje inštrumentov
    • naučita se plesati – na Youtube-u je veliko “tutorialov”
    • skupna peka palačink, sladic
    • družabne igre za dva – šah, spomin, Naseljenci otoka Katan, Mikado, Človek ne jezi se, Ligretto, sestavljanje puzzel …
    • skupni šport – tek, metanje na koš, badminton …
    • ogled lokalnih znamenitosti – raziskujta, fotografirajta, se zabavajta (razgledna točka, muzeji, botanični vrt, parki, cerkve, galerije, gradovi)
    • sezonska zabava – kepanje, sankanje, delanje snežaka, angelčka, obmetavanje z jesenskim listjem, nabiranje spomladanskih rož, sončenje ob bližnji reki
    • obujanje spominov ob fotografijah – ob starih albumih fotografij si povejta zgodbe iz otroštva, uredita albume, naročita nove slike
    • opazovanje zvezd – naložita si aplikacijo in poglejta ozvezdja
    • zanimivo predavanje – udeležita se kakšnega zanimivega predavanja iz področja, ki vaju zanima
    • testna vožnja z vajinim sanjskim avtomobilom

Poroka Kmetič

Priprava na zakon – kajpaješetegatreba

Piše: mamica Petra

V tem času se veliko najinih prijateljev poroča. Danes, ko imava otroka, vidim, kako pomemben je bil najin čas pred prihodom otroka in bi ga rada ovrednotila. Zato sem se odločila napisati članek o temi, ki je za najin odnos izrednega pomega.

Priprava na zakon je “obvezni tečaj”, ki ga moraš opraviti pred cerkveno poroko. V gneči razdeljevanja vabil, načrtovanja, rezervacij gostilne, pomerjanja oblek, iskanja banda … še ena stvar, ki ti krade čas.

Z nama je bil na pripravi na zakon tudi eden bolj znanih Slovencev. Spomnim se, da je na drugem srečanju rekel: “Tako stežka sem šel na to pripravo. Sedaj pa sem tako vesel, da sem tu, saj sem ugotovil, da sem čisto normalen in imajo vsi pari iste ali vsaj podobne težave kot midva.”

Med pripravo na zakon namreč spoznaš, da je normalno, da se par spre, da so moški tiho, ko nastane težava, da ženske drugače ubesedijo svoje želje, kot jih mislijo, da je kasneje v zakonu pomembno odpuščanje, pogovor, poslušanje.

Prav je, da se s partnerjem o temah, ki se predelajo na takšnem tečaju, pogovarjata že prej, takrat in kasneje. Toda priprava ti da še nekaj: spoznaš druge pare in slišiš njihove izkušnje.  Midva sva spoznala, da  nisva tako zelo drugačna od vseh ostalih. Verjetno si mislite: “Ma ni šans, da še s kom delim najine težave, razmišljanja, intimnost!” Itak, saj ne poveš vsega: kako se obrneš v postelji in s katerimi besedami, ki sta jih mogoče uporabila že tvoja oče ali mati, prizadeneš partnerja. Poveš, kar čutiš, da lahko deliš.

Zakaj taka reklama ravno za pripravo za zakon? Ker bi nekaj podobnega svetovala tudi vsem tistim parom, ki se ne poročijo cerkveno ali pa se sploh ne poročijo. Sama sem dobila vpogled v življenja drugih in ne samo vpogled v svojo primarno in novo ustvarjeno družino. Kar naenkrat sva tudi midva začela reševati probleme na bolj konstruktiven način, saj sva jih z najinimi pogovori dodobra reflektirala in poskušala osmisliti ter omiliti najine nagonske reakcije.

Zakaj še? Ker sva, preden sva začela živeti skupaj, razčistila, kaj bova storila v primeru, da ne bova mogla imeti otrok; ker sva se pogovorila, kaj bo, če kateri od naju zboli, če zbolijo najini starši in bodo potrebovali pomoč; kako bova imela urejene finance; kakšna bo najina intimnost v dnevih po porodu ali v primeru bolezni; kakšno stališče imava glede pornografije …

Priprava na zakon ni nobena garancija, da bosta živela srečno do konca svojih dni. Za to bo treba garati, se ljubiti, spoštovati in se veseliti. Bo pa veliko lažje, še posebej, če bosta iste teme odpirala tudi kasneje, morda sama, morda pa tudi v kakšni drugi podobni skupini.

Preberi še