Drugorojenka

Rojstvo drugorojenke Rebeke

Piše: oče Kristjan

Potem, ko je bil mimo predviden datum poroda, je bil vsak dan še kakšno uro daljši. Vsi smo bili v polnem pričakovanju, še posebno zato, ker je Petra že dolgo časa omenjala, da jo na vsake toliko časa nekaj špika. Tako sva Julijo po predvidenem datumu poroda vzela iz vrtca in skupaj smo se precej zabavali in igrali.

Po petkovem pregledu v porodnišnici, ko so Petri dejali, da se še nič ne dogaja mi je zvečer potarnala, da si zelo želi hitro roditi. Vse jo je namreč že tiščalo, veliko časa pa smo zaradi deževnega vremena takrat preživljali v stanovanju in res nestrpno čakali prihod novega člana. Tako sva tistega večera naredila super plan, kaj vse bomo počeli naslednji dan, da bomo le najbolj aktivno preživeli čas. Julija je takrat že spala, sama pa sva si pogledala film, katerega mi je žena obljubila, da ga bova pogledala v kinu.  (khm, to je celo obljubila v članku!) Ravno v tistem tednu sva končno ugotovila skupen žanr za ogled filmov in sicer drame posnete po resničnih dogodkih. Po končanem filmu se je čas prevesil že v soboto in bil je zadnji čas da zaspiva.

Ni minilo dosti časa, ko me je ob 3.00 iz spanca prebudila Petra in dejala, naj pokličem svojo mami. Z njo sva bila namreč dogovorjena, da bo prišla varovat Julijo, ko se bova sama odpravila proti porodnišnici. Sam še čisto zaspan komaj zavrtel telefon. Mami je bila v trenutku že v avtomobilu in na poti. Nato sem pogledal Petin telefon, kjer si je z aplikacijo merila svoje popadke. Opazil sem, da so bili zelo pogosti. Nisem želel zagnati panike, saj nikoli ne veš, kaj se dogaja v glavi noseče ženske, ki se zaveda, da bo v kratkem rodila svojega otroka. Tako sem Petri predlagal, da pokličem Klemna, ki živi res blizu in v vmesnem času on popazi na Julijo. In ni minilo veliko časa, ko je do vrat že pritekel Klemen.

Nato sva se odpeljala proti porodnišnici in ob 4.00 pozvonila pri urgentnem vhodu v porodnišnico. Bil sem precej bol miren kot pri prvem porodu, saj sem že prvič spoznal vse postopke in prostore porodnišnice. Čas se je zato pri meni tokrat odvijal počasneje kot prvič. Petre tako iz sprejemne sobe ni bilo slabe pol ure. Ko sem se še sam primerno opremil za vstop v porodno sobo, sem hitro prisedel k Petri, ki je že ležala in predihavala blage popadke. Kmalu se nam je pridružil porodničar Bojan in dejal da bo glede na videno situacijo porod potekal precej enostavno. Vse skupaj je tako kot prvič, potekalo mirno in sredi noči. Tokrat resda nismo bili sami, saj so se iz sosednje sobe slišali kriki težjega rojevanja. Midva pa sva skupaj, tiho predihavala blage popadke. Malo pred 6.00 je porodničar predlagal predrtje ovojev, s čimer sva se strinjala. Takrat pa se je pravo dogajanje začelo stopnjevati.

Sama sva predihala prva dva močnejša popadka, nato pa je že prišel poleg tudi Bojan. Vse se je začelo odvijati precej hitreje in pri četrtem popadku, ko sem Petrina kolena z vso silo držal proti njej ona pa je pritiskalo ravno nasprotno sem že zagledal glavico. Petra je rojevala leže, tako da sem tokrat dogajanje spremljal iz drugega zornega kota. Na pomoč je hitro priskočila še sestra in v naslednjem popadku je bilo najino novo bitje že na svetu. Čas se je za hip ustavil, solze so spolzele po licu in ugledal sem svojo drugo deklico Rebeko. Nadvse močno sem objel svojo ženo Petro in jo pohvalil za opravljeno delo pri rojevanju. Mali zaklad se je nato s popkovino privil k maminim prsim in skupaj smo nekaj trenutkov le uživali v veliki sreči. Prav tako kot prvič sem tudi tokrat prezal popkovino in malo Rebeko v tistem trenutku ločil od svoje mame. Zunaj se je začelo že daniti in veselo novico v sobotno jutro sem hitro delil s svojimi in Petrinimi starši. Vsi so bili presrečni in zadovoljni.

Skupaj smo preživeli še tri čudovite ure v porodni sobi, kjer smo tudi pozajtrkovali. Prav tako je bilo zares lepo ko sem odšel domov in veselo novico sporočil še veliki sestrici Juliji. Skupaj sva pričakala, da sta se punci vrnili domov, kjer se skupaj crkljamo že cel mesec.

Preberi še

Porodna zgodba Rebeka

Porodna zgodba Rebeka

Piše: mamica Petra

Zadnja tedna pred porodom sta bila zame psihično naporna. Podzavestno sem bila prepričana, da moram roditi pred rokom, saj bo to moj drugi porod. V to sem verjela tudi zato, ker je od prvega poroda minilo 17 mesecev in imela sem občutek, da bo tudi zato vse steklo nekoliko hitreje.

Bil je petek, 5 dni po predvidenem roku poroda. Okoli enajstih zvečer, sem se Kristjanu zjokala, da bi že rada rodila. Po eni strani me je bilo poroda nekoliko strah, kljub lepi prvi izkušnji, po drugi strani, pa sem si res želela spoznati bitje pod svojim srcem. Kristjanu sem rekla, da tisto noč ne bom rodila, saj sem imela že 2 tedna blage, lažne popadke in odločila sva se, da pogledava film. Ob pol enih sva šla spat, ob pol treh, pa me je nekoliko močneje “špiknilo” v križu. Šla sem na stranišče in si prenesla aplikacijo za štetje popadkov, saj so se mi zdeli precej pogosti, kljub temu, da niso bili tako boleči. Poleg tega sem šla na blato in vedela sem, da se je moje telo začelo pripravljati. Popadke sem imela v razmaku dveh do treh minut, dolge po minuto. Skočila sem pod dolg vroč tuš in ker se ni nič umirilo, sem vedela, da se je začelo. Umila sem si glavo in poklicala Kristjana. Nekoliko sem bila zaskrbljena, ker so bili moji popadki izredno pogosti, pa čeprav sem vedela, da še niso v aktivni fazi. Prosila sem ga, da pokliče svojo mamo, ki je od nas oddaljena 1 uro. Mislila sem si, da bom toliko časa lahko zdržala doma. Potem me je zaradi pogostosti popadkov začelo malce skrbeti in poklicala sva še Klemena, da je popazil spečo Julijo, dokler tašča ni prišla v Maribor. Klemen je bil pri nas v nekaj minutah, midva pa sva se okoli štirih zjutraj odpravila v porodnišnico. Tam sem se preoblekla in vstopila v sprejemno sobo, kjer je babica ugotovila, da sem odprta 4 cm.

Ko sva izpolnili dokumentacijo, smo odšli v porodno sobo. Sprejel naju je babičar Bojan. S Kristjanom se nama je zdel res simpatičen. Pritrdili so mi CTG in tokrat mi je zaradi moje utrujenosti res ustrezalo, da sem ležala. Popadki so se nadaljevali, Kristjan pa me je ves čas držal za roko. Popadke sem preživljala v neverjetni umirjenosti. Spet sem imela v glavi Helenine besede, mame sedmih otrok. Pred rojstvom Julije mi je namreč rekla, da so popadki prijatelji, ki pomagajo otroku na svet. In res sem pustila, da je bilo moje telo sproščeno in samo opravilo svoje delo. Po dveh urah popadkov, je prišel babičar in vprašal, če želim, da mi predrejo mehur. Vedela sem, da se bo po odteku vode, porod zares začel. Tako je bilo tudi v prvo in to mi je potrdila tudi Ana. Strinjala sem se, da mi zdravnik predre mehur. Nisem zaznala nobene bolečine, odtekla mi je voda in občutila sem olajšanje. Ura je bila 6 zjutraj. Nato sem začutila prave popadke in vedela sem, da se je končno začelo zares. Dobila sem neverjetno moč, saj mi je tudi zdravnik povedal, da sem odprta že 8 cm in bo po predrtju mehurja vse hitro steklo.

Sledilo je pet popadkov. Prav vsakega se živo spominjam. Prva dva sta bila močna in boleča, a jaz sem se jima prepustila. Po tretjem je babičar rekel, da lahko pritisnem in vedela sem, da je to najhujši, a moj najljubši del. Ko premlevam občutke, ki so me takrat prevevali, so nepopisljivi. Počutila sem se neverjetno močna. Popadki so boleli, ampak jaz sem vedela zakaj. Četrti popadek je bil iztis. Vedela sem, da če se dovolj potrudim in dovolj pritisnem, prej bom imela v naročju svojega otroka. Bolelo je. Jaz pa sem dala čisto vse od sebe. Ven je prišla glavica. Vedela sem, da bo kmalu konec in da moram zbrati moč za naprej. Med temi petimi popadki, se mi je zdelo, da imam res veliko časa za počitek. Kot da bi mi moje telo dalo čas, da si vmes naberem moči. Čeprav mi je Kristjan kasneje povedal, da temu ni bilo ravno tako. Zadnji popadek je bil najhujši. Prosila sem babico, ki je prišla zraven ter Kristjana, da mi pomagata držati noge, ker sama nisem več zmogla. Zazrla sem se najprej Kristjanu, nato pa še babičarju v oči. Obema sem zaupala in se potrudila, da mi je v zadnjem, neskončno dolgem popadku uspelo roditi deklico. Ura je bila 6:20. Takoj sem jo dobila na prsa. S popkovino, povezano še z mojim telesom. Kristjan je jokal in me poljubil.

Deklico sva poimenovala Rebeka. Na prsih sem jo imela zelo dolgo. Za tem ji je Kristjan prerezal popkovino in ponovno sem jo dobila v naročje. Vmes sem porodila še celotno posteljico. Čutila sem pravo olajšanje. Rebeko so oblekli in nato smo se vsi trije stiskali. Kristjan je novico sporočil najinim najbližjim, potem pa sva počivala. Več kot tri ure smo ostali v porodni sobi. Rodila sem brez raztrganin in ravno zato je moje okrevanje po porodu neštetokrat in neopisljivo lažje kot po prvem.

Spoznala sem, da je vsak porod zgodba zase. Prav tako, kot je vsak človek edinstven in poseben. Izredno sem hvaležna Mariborski porodnišnici za tako čudovito izkušnjo in pomoč pri rojevanju in okrevanju v prvih dneh. Kljub temu, da jim tokrat nisem predala porodnega načrta, so mi pomagali roditi na točno tak način, kot sem si želela.

Preberi še

porodna zgodba

Porodna zgodba: Eva, 12. januar 2018

piše: mamica Ana

Moja druga nosečnost je minila prehitro. Bolj kot se je bližala koncu, bolj sem tehtala, kaj je najpomembneje, da še postorim v času pred rojstvom: pišem magistrsko, se pripravljam na porod, preživljam kvaliteten čas s Klaro ali sama s Klemnom. Vse se mi je zdelo tako zelo pomembno, vsega sem si želela. Vsak dan sem torej krmarila med temi prioritetami, le za pripravo na porod mi je zmanjkovalo časa, oziroma sem ob večerih, ko naj bi o porodu kaj brala, se pogovarjala s Klemnom, največkrat zaspala s Klaro. V začetku januarja, 3 tedne pred PDP-jem sem začutila, da me je poroda strah. Na prvi porod sem se zares dobro pripravila, tokrat pa sem temu posvetila premalo časa (malo sem tudi računala na pozitivno prvo izkušnjo in da je drugič itak lažje). Klemen je moral tisti teden nekaj prevzeti v Ljubljani in sklenila sva, da to dopoldne (ko je Klara v vrtcu) izkoristiva za pripravo. Odpovedala sem se pisanju magistrske in skupaj sva se odpeljala v Ljubljano. Na pot sem vzela knjigi, ki sem ju prebrala že v prvi nosečnosti (kateri, si lahko preberete tukaj). Prebrala nekaj porodnih zgodb, se pogovarjala o poteku poroda, o željah, o mojem prvem porodu. Preizkusila sva se tudi v igri vlog – kako bi odreagirala, če bi mi želeli sprožiti porod, predreti ovoje, če mi ne bi dovolili hoditi med popadki,… (dobra vaja, priporočam).
Čez en teden, pa se mi je nenadoma začelo pred očmi bliskati, dela vidnega polja nisem videla. Opisala sem Klemnu kaj se dogaja. Hitro je začel možgančkati, brskati po literaturi. Izmeril mi je pritisk, ki pa je bil OK. Poklicala sem svojo ginekologinjo, ki me je napotila kar na urgenco. Neee, pa ravno smo zmenjeni s Klemnovimi starši, da gre popoldan Klara k njim v varstvo in pri njih tudi prespi, midva pa greva v Ljubljano na božični koncert. Čez 15 minut so motnje videnja ponehale in odločila sva se, da greva na urgenco, če se bo to ponovilo. Popoldan sva se tako odpravila v Ljubljano in po poti opravila še drugi del intenzivne priprave na porod. Prelep večer je bil in prva samska noč (brez Klare). Drugo jutro pa se je bliskanje ponovilo, v nekem trenutku polovico slike nisem videla. Klemen je bil odločen, da greva na urgenco. Od tam so me poslali na ginekološki oddelek, s sumom na preeklampsijo (izmerili so mi malo previsok tlak). Ginekologinja se je odločila, da me obdržijo na oddelku. Zame je bil to velik šok, jokala sem še cel dan. Ne razumem zakaj se mi bolnica zdi tako strašna. Krivim hormone. 😀 V bolnico mi je Klemen prinesel vse potrebno za pisanje magistrske, hotela sem izkoristiti “proste” dni. Popoldan so mi večkrat izmerili tlak, ki je bil vedno malo previsok. Naslednje jutro sem začutila blage popadke, ki so se pokazali tudi na CTG-ju. Hitro so minili, so pa potrdili moje občutke, da bom rodila pred predvidenim datumom (manjkalo je še 9 dni). Dopoldan sta me prišli obiskati prijateljici, Tamara in Sergeja, obe študentki medicine. Med obiskom je v sobo prišla sestra in mi še enkrat izmerila tlak. Tokrat je bil res visok. Na obrazih obeh prijateljic sem zaznala zaskrbljenost. V kratkem pogovoru sta mi tudi povedali, da je to za nosečnico previsoko. Čez nekaj minut je prišla v sobo zdravnica, in prijateljici prosila, da za trenutek zapustita sobo. Sporočila mi je, da so se zaradi izredno visokega tlaka odločili, da mi porod sprožijo. Sedaj. Nadaljuje, naj vzamem stvari in počakam sestro, ki me bo pospremila v porodno sobo. Za trenutek so se mi podrle sanje lepega poroda. Zdelo se mi je, da sprožitev izključuje vse moje želje naravnega poroda in pred očmi sem imela le ure in ure predihavanja popadkov sama, v bolnici. Namesto doma, s Klemnom, v prijetnem vzdušju. Zdravnica je odšla, v sobo sta spet stopili prijateljici. Povedala sem jima, da mi bodo sprožili. Razumevajoče prikimata in razumem, da je to najbolje zame in za otroka. Pokličem še Klemna, ki se prav tako strinja z odločitvijo zdravnice. Vsi skupaj so me pomirili (Hvala Sergeja in Tamara, da sta bili z mano in me pomirjajoče pospremili do dvigala :)), jaz pa sem se v tistem trenutku odločila, da zaupam in ostanem dobre volje. Na hodniku pred porodnimi sobami se mi je predstavila prijazna in nasmejana babica Melita. Pokazala mi je porodne sobe in naselila sem se v ta veliki, tisti z žogami, ribstolom, blazinami, gugalnikom in novo posteljo. Babica mi je razložila, da bo lahko mož ves čas zraven, da mi bodo prinesli tudi kosilo, svetovala mi je naj se dobro najem in veliko pijem, ker bom potrebovala energijo. Na radiu mi je poiskala Ars postajo, razkazala mi je še tuš, wc, sprostitveno sobo (tisto s TV-jem in kavčem) in hodnik, po katerem lahko predihavam popadke ter odšla. Kamen se mi je odvalil od srca. Vedela sem, da bo s tako prijetno babico porod lep.
Ko je prišel Klemen, sva si najprej navdušeno ogledovala vse pripomočke, ki so bili v sobi. Kmalu je v sobo vstopila zdravnica, me seznanila s postopkom sprožitve in mi v nožnico vstavila tabletko za mehčanje materničnega vratu. Ura je bila 12. Deset minut za tem sem že začutila prve popadke. Babica mi je prinesla kosilo. Malo sem jedla, malo sem se sprehajala ob predihavanju nežnih popadkov. Mislim, da je bilo moje telo že skoraj pripravljeno na porod, sicer ne vem, če bi popadki prišli tako hitro. Ko sem pojedla, mi je babica predlagala, naj si vzamem eno uro za tuširanje in naj z vročo vodo tuširam trebuh v smeri urinega kazalca. Upoštevala sem njen nasvet in res je bilo prijetno. Popadki so postajali vedno močnejši, zadnji pa me je “spodil” izpod tuša. V porodni sobi so me nato za 15 minut priklopili na CTG. Babica mi je prinesla še hladilni gel in žogico, s katero me je Klemen lahko masiral. CTG je bil OK, lahko sem se šla sprehajati. Po nekaj predihanih popadkih na hodniku sva se preselila nazaj v sobo, saj so bili že tako močni, da sem težko hodila. V sobi sem odkrila popolno kombinacijo ponujenih pripomočkov: sedela, gugala sem se na žogi, ko pa je prišel popadek, sem se uprla na ribstol, Klemen pa je z vso močjo pritisnil na moj križ. Ta dva položaja sem menjavala naslednji dve uri. Popadki so bili tako močni, da mi je po dveh urah začelo zmanjkovati moči. Vmes sta se babici zamenjali, sedaj je bila z nama tudi zelo prijazna babica Mojca. Ko me je videla da že en čas trdo delam, mi je previdno ponudila predrtje ovojev. Tudi sama sem potiho o tem že razmišljala, saj sem vsak popadek upala, da mi bo odtekla voda. Sklenila sem počakati še par popadkov. Čutila sem, da popadkov več ne sprejemam z veseljem in dobrodošlico, kot sem se do tedaj trudila. Zato sem privolila v  predrtje ovojev. V trenutku ko sem se ulegla na posteljo, sem bila še bolj hvaležna, da sem popadke do sedaj lahko predihavala stoje. Po predrtju se je vse odvilo tako hitro, da sem komaj dojela. Najprej dva tako močna popadka, da sem podvomila, če bom to zmogla. Čutila sem, kako se dete spušča po porodnem kanalu. Neverjeten občutek. Po teh dveh popadkih sem v dveh iztisih, ob 16:30 porodila deklico Evo. Bila sem evforična, srečna. Klemen je tudi tokrat potočil kakšno solzico sreče, mene pa pa ovenčal s ponosom. Tri ure smo še kraljevali v porodni sobi in se zahvaljevali. Tudi Evo sva v našo družino sprejela s pesmijo iz najinega poročnega obreda.
Tokratna izkušnja poroda v Mariborski porodnišnici, mi bo res ostala v zelo prijetnem spominu. Po porodu me je Klemen še vprašal, kaj več si sploh še lahko želiš, kaj bi bilo drugače, če bi šla roditi na primer na Jesenice, ki slovijo kot najprijaznejša porodnišnica v Sloveniji. Res je, izpolnili so vse moje želje porodnega načrta, čeprav tega tokrat nisem zapisala. Le na začetku sem babici rekla, da bi rada rodila naravno, kolikor bo seveda mogoče. Nihče me ni vprašal po britju, klistirju, čeprav je bilo za to več kot dovolj časa. Na voljo sem imela kar nekaj pripomočkov za predihavanje popadkov, prost hodnik, tuš, skratka, vse, kar sem do sedaj spoznala preko drugih porodnih zgodb. Na postelji sem ležala samo za CTG, ter ob iztisu (na boku). Brez epiziotomije. Nič niso hiteli s prerezom popkovine. Osebje nadvse prijazno in vzdušje prijetno, z zatemnjenimi lučmi in nežno glasbo. Pravljično. Hvala!

Eva, dobrodošla v našem domu.

Preberi še

Rojstvo prvorojenke Julije

Piše: očka Kristjan

Zvok budilke je tisti, ki me je v petek zjutraj ob 4.30 spomnil, da moram vstati in oditi na delo. Tisti dan ni bil navaden petek, tekel je namreč že drugi dan po predvidenem datumu poroda moje žene Petre. Doma je bilo vzdušje že nekoliko napeto, saj se je pričakoval prihod prvorojenca/-ke. Kot da bi nekaj slutil, sem v službi dejal, da se mi malo mudi domov, saj imam še veliko stvari za postoriti pred rojstvom. Tako sem bil doma že nekaj ur prej. S Petro sva pojedla kosilo in odšla v mesto po nekaj opravkih. Ker sem si popoldan vzel prosto od dela na bazenu, sva imela še nekaj časa zase in za izkazovanje nežnosti. Nato je prišel večer, ko si ob petkih vzamem čas zase in košarko. Petra mi je dejala, da lahko grem brez težav, saj se v njej še nič ne dogaja. Tako smo s fanti imeli resnično dober trening, po katerem je seveda na vrsti še čas za pijačo. Precej nenavadno je bil tisti večer lokal v katerega zahajamo polno zaseden, tako smo komaj dobili mizo. Ravno ko smo nazdravili, mi zazvoni telefon. Petra na drugi strani slušalke mi z zaskrbljenim glasom reče, da ji je odtekla voda, jaz pa sem v hipu dejal, da pridem domov. Tako smo brž izpraznili kozarce in že je bila stopalka za plin stisnjena do konca, ko sva s prijateljem hitela proti Mariboru.

Po 20 minutni vožnji in vseh semaforjih v Mariboru sem prispel do Petre, ki me je vmes seveda še enkrat klicala, kje sem. Ko sem vstopil v stanovanje, me je že čakala pri vratih v polni pripravljenosti, kot da se moramo izseliti v trenutku, jaz pa sem si takrat moral zamenjati še hlače za trenirko. Tako sva se usedla v avto in z mojo zelo mirno vožnjo odpeljala do Mariborske porodnišnice. Tam sva pozvonila malo pred polnočjo in vstopila v sprejemno sobo. V tistem trenutku mi je postalo zelo vroče, saj sem se počutil najbolj natovorjena oseba na svetu z bundo in dvema torbama v zelo ogretem prostoru. Kljub precejšnji mirnosti sester, se je zame vse dogajalo izredno hitro. Znašel sem se namreč v novem okolju, spraševali so me veliko vprašanj in na vse sem moral poznati odgovor. Poleg tega sem iskal raznorazne stvari po Petrini torbici, medtem ko se je ona preoblačila. Ko so jo sprejeli v sobo, mi je prijazna sestra dejala, da bi bilo dobro, da preparkiram avto, saj se porod lahko zavleče. Tako sem res v hladni noči dobil parkirišče pri prijatelju Vitu, ki stanuje blizu in prišel nazaj do porodnišnice, kjer pa glavna vrata niso bila več odprta. Znašel sem se v dilemi, kako naj pridem nazaj v porodnišnico. Čez nekaj časa sem ugotovil, da je ob strani stavbe urgentni vhod, kjer sem nato tudi pozvonil. Ko sem vstopil, je bilo vse bolj temačno, moje Petre pa nikjer. Sestra mi je rekla, da je že v porodni sobi. »Uf, to je pa hitro!« sem si mislil in oblekel vijolično haljo, ki mi je pripadala. Ko sem vstopil v porodno sobo, sem videl Petro, priklopljeno na vse vrste naprav in precej utrujeno. Sploh ne vem, kaj se je takrat dogajalo, ampak sam sem začel v pogovoru s Petro šepetati. Bili so res prijetni trenutki, polni mirnosti in pričakovanja.

Ko je Petra dobivala prve popadke, so mi po mislih leteli nasveti iz šole za starše, kako naj nosečnica diha ob različnih popadkih, a se takrat nisem spomnil ničesar uporabnega. Še najbolj uporaben nasvet je dala babica, ko je Petri dejala naj diha, da bo dete dobilo kisik. In res, načeloma sploh ni bil pomemben vzorec dihanja, temveč le to, da se Petra ne krči in prediha popadke. Malo za tem je babica dejala, da je Petra že precej odprta, kar mi je dalo še veliko več zagona in poguma, da bomo porod hitro opravili. Kmalu za tem je bila Petra na boku, jaz pa sem ji desno koleno držal v zraku proti njenemu telesu. Tako smo preživeli večino naslednjih popadkov, do trenutka, ko babica oznani, da že vidi glavico. Petra se je ulegla na hrbet, močno zajela sapo, stisnila mojo roko in potisnila. Ven je pokukala glavica. Babica je vlila še zadnjega poguma in rekla naj še enkrat pritisne. V tistem trenutku sem z orošenimi očmi zagledal svojega otroka, ki ga je babica ujela v svoje dlani in v trenutku rešila popkovine, ki je bila ovita okoli vratu. Takrat se je svet ustavil. Kazalci na uri so kazali 1:25 zjutraj. Babica je dejala, da imava punčko, Petra pa meni, da imava Julijo. Pod velikimi vtisi sem objel svojo ženo, ji namenil poljub in dejal, da jo ljubim in kako pogumno je izpeljala porod. Kmalu zatem, ko je Julija ležala na njenih prsih, so mi dejali, da lahko prerežem popkovino. Kot ponosen novopečeni očka, sem vzel škarje v svoje roke in odpeljal Julijo v samostojen svet. Porodno sobo sem zatem zapustil, saj so Petro morali malo zašiti.

Na hodniku sem sporočil veselo novico svojim staršem ter tastu in tašči. Vsi so bili kljub zgodnji uri pokonci in polni veselja. Ko so me ponovno povabili v porodno sobo, sem zagledal posteljo ob postelji. Ena je bila velika za Petro in druga majhna za mojo drugo srečo Julijo. Pristavil sem si stol k postelji in skupaj s Petro podoživljal trenutke. Nato smo šepetali še dolgo v noč in vmes tudi malo zadremali. Zjutraj ob 5.00, se pravi po enem dnevu bedenja, sem se poslovil in v bližnji pekarni pojedel topel mesni burek. Ko sem prispel domov, sem kljub prazni postelji zaspal z velikim zadovoljstvom.

Preberi še