piše mamica Helena

Poporodno obdobje je polno novih izzivov in sprememb, ki si jih mladi oziroma novopečeni starši tekom nosečnosti niti ne predstavljamo. Ravno zato sem v prvi nosečnosti naredila to napako, da sem podcenjevala napor in izzive, ki mi/nama jih bo prineslo poporodno obdobje.

Kljub temu da imaš doma dišečega dojenčka, si na toplem in varnem, je lahko to obdobje, ko mame oz. starši pademo v stisko. Sama sem o tem že pisala tukaj.

Verjamem pa, da je lahko čas po porodu tudi zelo, zelo lep, doživet in miren. Le nekaj predpriprave je potrebne. No, če si tak tip človeka kot jaz. Veliko bolje se počutim, če imam občutek kontrole ter predvsem tega, da sem se na nekaj dobro pripravila. 

Začela sem s poslušanjem brezplačnega predavanja pri DOULA ASJA, ki se posveča prav pripravam na poporodno obdobje. Ter tudi tekom priprave na porod pri Veva, spletna šola za starše, kjer dobiš vsebine glede priprave na porod in pa tudi napotke, kako se soočati z izzivi, ki pridejo po porodu – npr. predavanje ABC dojenja, ki bi po mojem mnenju moral biti obvezen za vse nosečke. 

No, kako sva se priprave na POPORODNO obdobje lotila midva?

Pogovor s partnerjem

Veliko sva se pogovarjala (že preden sem drugič zanosila), kako nama je bilo pri Lari, kaj naju je spravljalo v stisko, kaj bova v drugo naredila drugače, kje sva ‘kiksnila’ oz. nisva pričakovala, da bo tako. 

Priprava starejše hčerke

Ko sem izvedela, da sem noseča, sva to novičko takoj delila tudi s starejšo hčerko. Želela sva, da je že od začetka vključena v to nosečnost. Seveda je bila takrat še premajhna, da bi ‘skrivnost’ takoj izdala (če imate večje otroke, je glede tega za razmisliti, ker so zelo iskreni in morata vedeti, če želita nosečnost takoj deliti tudi z drugimi).

Tekom nosečnosti in pregledov sva jo poskušala čim bolj vključevati s tem, da je pomagala pri pranju in zlaganju oblekic, sestavljanju vozička, šivanju dekice, montiranju lupinice v avto. Na ta način je imela možnost biti vključena. 

Veliko smo se tudi pogovarjali kako bo, ko bo prišla sestrica (zadnje dva meseca, prej je bilo mogoče nesmiselno glede na njeno starost). Vedela je, da bom šla v porodnišnico, da me nekaj časa ne bo, da se je tudi ona rodila v porodnišnici. Razložili smo ji, s kom bo doma v tem času, ko naju z Gregorjem ne bo, in da naju bosta onadva prišla iskati, ko bom lahko prišla domov.

Hkrati sva se zavedala, da bo tudi ob prihodu novorojenčice potrebno poskrbeti za Laro. Pripravljeni smo na to, da bo morda potrebovala več pozornosti in jo bo potrebno na različne načine zamotiti (ni slabo, če si morda naredite plan aktivnosti, ki jih boste počeli – kot nek urnik ali rutino). 

Prav tako sva pozorna na to, kako govoriva z njo in kako okolica govori z njo. Trudila se bova, da ne bova uporabljala dojenčice za razlog, da se ne moreva z njo igrati, brati, kuhati, … ampak bova stavke obrnila drugače. Npr. Ne morem se igrati s teboj, ker dojim – na mesto tega, uporabim raje Lara, takoj ko bom lahko pridem in bova sestavili kocke. 

In še drugi zelo pomemben vidik glede komunikacije – večkrat sem iz ust prijateljev, sorodnikov ali znancev slišala, kako so rekli Lari, joj sedaj boš pa morala mamico deliti, joj a boš kaj ljubusumna, o, sedaj bo pa vse drugače. Lari je bilo kljub temu da besed ni v polnosti razumela, ob tem vidno nelagodno. Takrat sem prevzela pobudo in rekla nekaj v smislu, super se bomo imeli, komaj čakamo in vse bomo zrihtali. Več nas je, lepše bo! Taki stavki otroka razbremenijo neke odgovornosti in predpostavk kakšni bodo in kako se bodo obnašali. Ja, verjetno bo ljubusumna in ja, verjetno bo nekako reagirala na prihod sestrice. Ampak naloga nas staršev je, da to primerno naslovimo in zreguliramo vsa ta čustva. Svoja, njena in od okolice. 

Priprava na to, kaj me/nas čaka (dojenje, navezanost, rojstvo mame, …)

V prvi nosečnosti so bile moje misli nekako takšne: 

Ah, še vsaka je rodila, bom pa tudi jaz; v skrinji naj si pripravim hrano?? Pa saj grem samo roditi, saj ne bom bolna; Dojenje? Ok, no mogoče na to bi se pa lahko pripravila. 

A boste ugibali katera od teh stvari mi je bila najlažja? 

Seveda, dojenje. Pa še tu sem imela kar nekaj izzivov. Ampak razlika je bila, da sem bila na to pripravljena z znanjem in podkrepljena s tem, da sem vedela, kje prositi za pomoč. 

Zato sem si sedaj naredila seznam, na katerih vseh področjih se moram opolnomočiti, se opremiti z znanjem. Tokrat je bil pri meni fokus predvsem na porodu. Kaj si želim in česa ne bom dopustila, da se mi dogaja.

Predlogi, ki bi jih dala prijateljici prvorodki: 

• POGOVARJAJ se s partnerjem o vajinih pričakovanjih drug do drugega in do poporodnega obdobja
• Beri, glej, poslušaj in informiraj se o DOJENJU
• Pripravi se na POROD in res dobro razišči KAKO si želiš roditi
• Beri o NAVEZOVANJU z dojenčkom in da je največ kar lahko narediš za dete to, da ležiš in se stiskaš z njim

Hrana

V prvem poporodnem obdobju je bila skrinja prazna, midva sva pa iz dneva v dan delala plane za kosila in večerje. Saj to je kar funkcioniralo, dokler se Gregor ni vrnil nazaj v službo in ker je bil to prvi otrok. Kasneje sem par tednov živela od kruha in poli salame. Ker drugega enostavno nisem uspela skuhati oz. niti energije nisem imela. 

Predstavljala sem si, da bom dojenčico podojila, odložila in bo spala. Jaz bom pa tačas lahko skuhala. Saj podojila se in zaspala je. Ampak spala je pa samo, če sem sama ležala zraven nje ali pa jo nosila v nosilki. Zato je kuhanje ali pospravljanje ali karkoli drugega odpadlo. 

Sedaj sva se na to pripravila malo drugače: 

• Napisala sva 14 dnevni jedilnik (namenoma ga ne bom delila, ker mislim, da je najbolj pametno, da si napišete jedilnik z jedmi, ki jih pri vas običajno kuhate. Mislim, da je zelo neefektivno, da bi delila, kar pri nas kuhamo, ker če tega običajno ne jeste, ne verjamem, da boste v poporodnem obdobju pripravljeni na nove kuharske podvige :)) 
• Svojo mamo sem prosila, da mi je skuhala golaže in juho za v skrinjo
• Nekaj zelenjave sva si zrezala in zamrznila, da je že pripravljena za v lonec
• S taščo sva se dogovorila, da 1x/teden skuha kosilo še za nas
• Na zalogo sva kupila neka osnovna živila (moko, sladkor, sol, grisine, oreščke, pašto, riž, …), ki lahko stojijo, da nama v prvih tednih ne bo treba v velike nabave, ampak samo po svežo hrano. 

Obleke

Pripravila sem si poseben predal, v katerem so že pripravljene obleke za po porodu. Udobne spodnje hlačke, spodnje majice za dojenje, modrčki za dojenje, nogavice, blazinice za dojenje, nosečniške pajkice in ohlapne majice. S tem, ko imam dovolj primernih, udobnih in svežih oblačil, se bom počutila veliko bolje. 

Obiski

Glede na to, da živimo v času pandemije, so obiski še bolj pereča tema kot običajno. Super je, da se s partnerjem pogovorita, ali si želita obiske takoj ali bi si želeli najprej nekaj časa samo zase. 

Ljudje smo si različni in jaz sem tisti tip ljudi, ki obožuje družbo, obiske in uživa, ko ima veliko ljudi ob sebi. Vseeno sem pa pri Lari ugotovila, da mi je pasalo veliko obiskov, ampak po malo časa. Torej vesela sem bila, da je kdo prišel, ampak ne za dve uri. Običajno sem po 45 minutah že postala nervozna in živčna in sem želela mir in počitek. Ne vem kako bo sedaj, vem pa, da bom znala lažje to skomunicirati in na vljuden način to povedati. 

Tokrat sva se malo bolj pogovarjala, kako in kaj si želiva glede obiskov. Najine meje oziroma kriterije sva postavila nekako takole. 

• Dobrodošli so tisti obiski, ki: 
  • bodo razumeli, če jim rečeva, da sva vesela, da so prišli, ampak sedaj potrebujemo malo miru;
  • ne bodo pričakovali, da jih bova postregla s 6 hodnim menijem;
  • pridejo zdravi;
  • bodo spoštovali najino željo po tem, da si ob prihodu umijejo ter razkužijo roke in pridejo v čistih oblačilih – torej ne v oblačilih, v katerih so bili npr. v službi (pa tu ne gre zato, da bi dojenčka zavijala v vato, gre enostavno zato, da živimo v časih, ko je to potrebno in novorojenčki nimajo še dovolj razvitega imunskega sistema, da bi se uspešno borili z različnimi virusi. Verjemite, da bo za lizanje ograj, basanje zemlje v usta in raznih drugih načinov za navajanje na bacile več kot dovolj.)

Prijateljica

In še zadnja, a zelo, zelo pomembna točka je ta, da imam na liniji prijateljico, ki bo poslušala vse moje tegobe, jamranja, stiske in hkrati se z menoj veselila ob vseh mejnikih, slikicah in brezveznih videoposnetkih, ki jih bom pošiljala. 

Poleg Gregorja, s katerim bom vse to delila, mi veliko pomeni, da imam še prijateljico, s katero lahko delim take trenutke. 

In hvaležna sem, da nimam samo ene take. Ampak več njih. Hvala ti in hvala vam, drage moje. Vse vam bom trojno vrnila, ko boste tudi ve (spet)na tem.