Piše: mamica Petra
Danes še zadnjič sedim med štirimi stenami najinega prvega skupnega stanovanja, pijem kavo in jokam. Ne zato, ker bi mi bilo težko narediti nov korak v življenju, ampak zato, ker mi bodo te stene in prostor ostali v najlepšem možnem spominu.
Še predobro se spominjam, kako sva te našla. Pred tabo sva, takrat še zaročena, iskala topel domek za najin prvi skupni začetek. Pred tabo sva naletela na sama neprimerna stanovanja: bodisi brez interneta, s težavami z vlago, s težavno lastnico, ki ni govorila, ali takšno s 50 let starimi okni in posledično brezplačno klimo pozimi. Tebe je našel Kristjan sam, zgolj 15 minut po objavljenem oglasu, je poklical in bil drugi v vrsti za ogled. Jaz sem bila takrat bolna in jezna, da te ne morem videti tudi sama. Kristjanu si bilo všeč in ustrezal si prav vsem najinim zahtevam. Morala sem zaupati Kristjanu, ki vedno zelo dobro premisli in preuči zadevo, preden se zanjo odloči. Tudi najemodajalec je bil navdušen nad Kristjanovo resnostjo in vprašanji, tako da je bila pogodba podpisana nekaj dni po ogledu.
Takoj po poroki sva se vselila. Takoj si postalo dom. Tvojih 30 kvadratov je bilo prostornih in udobnih za dva. Skupaj sva urejala, se usklajevala, dokupovala omare in predalnike. Ne bom pozabila nešteto ogledanih filmov na najinem projektorju in edini beli steni v stanovanju, saj so bile vse ostale napolnjene s slikami in spomini. Praznovanj in rojstnih dni se je udeležilo do 20 ljudi in še danes ne vem kje točno vse so sedeli ali stali.
Najin hodnik, sušilnica, jedilnica in kuhinja
Najina spalnica, igralnica, otroška soba, dnevna soba in knjižnica
Preberi še
