Prvi obiski pri dojenčku

Kdaj na obisk k novorojenčku?

Piše: mamica Petra

Dve leti nazaj nisem razumela mamic, ki se niso strinjale s člankom, v katerem sem zapisala, da najmanj dva tedna po porodu na obisk lahko pridejo samo osebe, ki si jim mama upa reči: “Prosim, pomij mi posodo, posesaj mi po tleh in odnesi smeti.” Pod mojo objavo je nekaj mamic napisalo, da so same brez težav takoj po rojstvu v naročju stoje držale otroka, skuhale kosilo, pomile kopalnico  in poskrbele za goste. Sama še skoraj mesec po porodu nisem zmogla skoraj nobene od teh stvari.

A danes te mame razumem. Po svojem drugem porodu sem bila kot rožica. Že isti dan sem se lahko usedla na lastno zadnjico, se oprhala, brez da bi me bilo strah, da izgubim zavest, takoj po prihodu iz porodnišnice sem lahko skuhala in pomila posodo.

Ugotovila sem, da smo si ženske res različne. In ne samo to, da ista ženska lahko po porodu okreva drugače. Prav zato bi morale ženske, ki niso imele težav z okrevanjem po porodu še toliko bolj prisluhniti tistim, ki jim to ni bilo dano. Najmanj, kar lahko storimo, je da novo mamico povprašamo, ali si želi družbe, če potrebuje kakšen pripravljen obrok, posesano stanovanje ali le osebo, ki bi ji popazila dojenčka, da ona skoči pod tuš.  In da nikoli, prav res nikoli, drugi osebi ne očitamo, da je nesposobna. Morda smo sami imeli le srečo, da je naše okrevanje potekalo lažje.

Preberi še

Objem

Nisi zaljubljena v svojega dojenčka?

piše: mamica Ana

Ko gledam to zlato bitje Evo, ki večino dneva tako sladko spi, se spominjam prvih dni po rojstvu Klare. Tistih lepih in težkih, predvsem težkih dni. Zakaj predvsem težkih? Saj veste: šivi, bolečine, dojenje, jok, hormoni, hormoni, hormoni. A bilo je še nekaj. Ni bilo proti uteži vsem tem tegobam. Nisem bila noro zaljubljena v svojo punčko. Bi morala biti? Ne vem, vsi so mi rekli da bom, vsi so me spraševali, če sem, vsi drugi so bili, le jaz ne. In verjetno je bil to največji doprinos k teži vsakega dne. To je bil eden redkih trenutkov, ko sem podvomila vase, strah me je bilo, da se mama v meni ni prebudila in spraševala sem se kdaj se bo, če ne ob tem nebogljenem ljubkem detetu. A prav kmalu se je prebudila in zdaj vem, da ni na svetu bolj ljubke, iskrene, navihane dvoletnice, kot je moja Klara.

In danes, ko zaljubljeno gledam Evo, si upam to napisati, ker vem, da nisem edina. Ker vem, da za to nisem bila nič kriva, da nisem bila nič manj dobra mama, le hormoni so očitno morali opraviti svoje.

Ne, nismo vse mame noro zaljubljene v svoje dojenčke, imamo jih pa vse noro rade. Nismo vse mame po porodu še celo noč bedele in gledale svoje štručke, smo se pa vse po svojih najboljših močeh potrudile, da je to dete prijokalo na svet. Nimamo vse mame tisoč fotografij od prvih dni našega otroka, imamo pa vse mame te dni shranjene v naših srcih.

Preberi še

anaEva1

Kako sem izvedela, da ima Eva kolike

piše: mamica Ana

Spomnim se, kako sem po rojstvu Klare brala zapise mnogih mamic, ki se se soočale z dojenčkovimi kolikami. Kar težko je bilo brati te zapise, kako nemočne so, kako zelo bi rade svojemu dojenčku pomagale, pa ne morejo in sočustvovala sem z njimi, prav hudo mi je bilo zanje. Zares sem bila hvaležna, da lahko v miru spimo doma, da se Klara lepo in mirno doji, da nimamo tako stresnih dni. Veliko izkušenih mamic me je vprašalo, če imamo kolike in na moj odgovor, da jih nimamo je sledilo “joj, še dobro, samo tega ne.” Dale so mi vedeti, da sem lahko res srečna. Tako sem v svoji glavi privzgojila velik strah do kolik.

Kmalu po rojstvu Eve sem spet srečala zapise mamic, ki se borijo s kolikami. V strahu sem pomislila, da lahko to Evo še doleti. Malo me je pomirjalo dejstvo, da jih Klara ni imela in da jih imajo bolj pogosto dečki. Nisem kaj preveč razmišljala o tej opciji.

Prišli pa so večeri, ko je Evo začelo zvijati. Sicer nisem preveč človek rutine, časa nimam pod nadzorom, a ker je bilo to vedno v času, ko sem Klaro spravljala spat, sem opazila, da jo zvija vedno ob isti uri. A ker je bolj po redko kakala in ob zvijanju veliko prdela, sem mislila, da je to le prebava, da pač mora kakati. To je navadno trajalo približno eno uro, enkrat popoldan in enkrat zvečer. Na kolike pa nisem pomislila. Saj se je zvijala, jokala, ni se želela dojiti, nič je ni umirilo, a v moji glavi so bile kolike nekaj nevzdržnega, nekaj, kar mamo spravi skoraj do živčnega zloma. A Eva je res priden otrok, veliko spi in se zelo malo joka, zato sem si mislila, da je normalno, da joka vsaj, ko jo zvija.

No, včeraj pa se je res močno zvijala in ko je zaspala sem v google vtipkala “kolike”.  Zvijanje. Krčenje. Ob isti uri. Navadno zvečer. Zavrača dojenje. Z vsako besedo, ki sem jo prebrala, mi je bilo bolj jasno, da ima Eva kolike. Dobila sem cmok v grlu. To je to, kolike ima. Že en mesec in jaz tega sploh pogruntala nisem. Vsa prestrašena rečem Klemnu: “Klemen, Eva ima kolike! Sem zdaj brala na internetu in je vse tako, kot piše”. On pa: “Ja vem, a tega ti nisem hotel povedati, da se ne bi preveč sekirala”. Ha?? si mislim, potem pa se zavem, kaj beseda “kolike” povzroči v moji glavi, kako me prestraši. Teh pet minut sem bila prepričana, da nam je res hudo, da je Eva res boga in da so naši večeri res mučni. Saj večeri res niso najmirnejši in Evi zagotovo ni prijetno. Ampak zdaj vem, da kolike niso nič hujše od zvijanja in da bomo tudi kolike zmogli prestati z malo potrpežljivosti in umirjenosti.

Preberi še

porodna zgodba

Porodna zgodba: Eva, 12. januar 2018

piše: mamica Ana

Moja druga nosečnost je minila prehitro. Bolj kot se je bližala koncu, bolj sem tehtala, kaj je najpomembneje, da še postorim v času pred rojstvom: pišem magistrsko, se pripravljam na porod, preživljam kvaliteten čas s Klaro ali sama s Klemnom. Vse se mi je zdelo tako zelo pomembno, vsega sem si želela. Vsak dan sem torej krmarila med temi prioritetami, le za pripravo na porod mi je zmanjkovalo časa, oziroma sem ob večerih, ko naj bi o porodu kaj brala, se pogovarjala s Klemnom, največkrat zaspala s Klaro. V začetku januarja, 3 tedne pred PDP-jem sem začutila, da me je poroda strah. Na prvi porod sem se zares dobro pripravila, tokrat pa sem temu posvetila premalo časa (malo sem tudi računala na pozitivno prvo izkušnjo in da je drugič itak lažje). Klemen je moral tisti teden nekaj prevzeti v Ljubljani in sklenila sva, da to dopoldne (ko je Klara v vrtcu) izkoristiva za pripravo. Odpovedala sem se pisanju magistrske in skupaj sva se odpeljala v Ljubljano. Na pot sem vzela knjigi, ki sem ju prebrala že v prvi nosečnosti (kateri, si lahko preberete tukaj). Prebrala nekaj porodnih zgodb, se pogovarjala o poteku poroda, o željah, o mojem prvem porodu. Preizkusila sva se tudi v igri vlog – kako bi odreagirala, če bi mi želeli sprožiti porod, predreti ovoje, če mi ne bi dovolili hoditi med popadki,… (dobra vaja, priporočam).
Čez en teden, pa se mi je nenadoma začelo pred očmi bliskati, dela vidnega polja nisem videla. Opisala sem Klemnu kaj se dogaja. Hitro je začel možgančkati, brskati po literaturi. Izmeril mi je pritisk, ki pa je bil OK. Poklicala sem svojo ginekologinjo, ki me je napotila kar na urgenco. Neee, pa ravno smo zmenjeni s Klemnovimi starši, da gre popoldan Klara k njim v varstvo in pri njih tudi prespi, midva pa greva v Ljubljano na božični koncert. Čez 15 minut so motnje videnja ponehale in odločila sva se, da greva na urgenco, če se bo to ponovilo. Popoldan sva se tako odpravila v Ljubljano in po poti opravila še drugi del intenzivne priprave na porod. Prelep večer je bil in prva samska noč (brez Klare). Drugo jutro pa se je bliskanje ponovilo, v nekem trenutku polovico slike nisem videla. Klemen je bil odločen, da greva na urgenco. Od tam so me poslali na ginekološki oddelek, s sumom na preeklampsijo (izmerili so mi malo previsok tlak). Ginekologinja se je odločila, da me obdržijo na oddelku. Zame je bil to velik šok, jokala sem še cel dan. Ne razumem zakaj se mi bolnica zdi tako strašna. Krivim hormone. 😀 V bolnico mi je Klemen prinesel vse potrebno za pisanje magistrske, hotela sem izkoristiti “proste” dni. Popoldan so mi večkrat izmerili tlak, ki je bil vedno malo previsok. Naslednje jutro sem začutila blage popadke, ki so se pokazali tudi na CTG-ju. Hitro so minili, so pa potrdili moje občutke, da bom rodila pred predvidenim datumom (manjkalo je še 9 dni). Dopoldan sta me prišli obiskati prijateljici, Tamara in Sergeja, obe študentki medicine. Med obiskom je v sobo prišla sestra in mi še enkrat izmerila tlak. Tokrat je bil res visok. Na obrazih obeh prijateljic sem zaznala zaskrbljenost. V kratkem pogovoru sta mi tudi povedali, da je to za nosečnico previsoko. Čez nekaj minut je prišla v sobo zdravnica, in prijateljici prosila, da za trenutek zapustita sobo. Sporočila mi je, da so se zaradi izredno visokega tlaka odločili, da mi porod sprožijo. Sedaj. Nadaljuje, naj vzamem stvari in počakam sestro, ki me bo pospremila v porodno sobo. Za trenutek so se mi podrle sanje lepega poroda. Zdelo se mi je, da sprožitev izključuje vse moje želje naravnega poroda in pred očmi sem imela le ure in ure predihavanja popadkov sama, v bolnici. Namesto doma, s Klemnom, v prijetnem vzdušju. Zdravnica je odšla, v sobo sta spet stopili prijateljici. Povedala sem jima, da mi bodo sprožili. Razumevajoče prikimata in razumem, da je to najbolje zame in za otroka. Pokličem še Klemna, ki se prav tako strinja z odločitvijo zdravnice. Vsi skupaj so me pomirili (Hvala Sergeja in Tamara, da sta bili z mano in me pomirjajoče pospremili do dvigala :)), jaz pa sem se v tistem trenutku odločila, da zaupam in ostanem dobre volje. Na hodniku pred porodnimi sobami se mi je predstavila prijazna in nasmejana babica Melita. Pokazala mi je porodne sobe in naselila sem se v ta veliki, tisti z žogami, ribstolom, blazinami, gugalnikom in novo posteljo. Babica mi je razložila, da bo lahko mož ves čas zraven, da mi bodo prinesli tudi kosilo, svetovala mi je naj se dobro najem in veliko pijem, ker bom potrebovala energijo. Na radiu mi je poiskala Ars postajo, razkazala mi je še tuš, wc, sprostitveno sobo (tisto s TV-jem in kavčem) in hodnik, po katerem lahko predihavam popadke ter odšla. Kamen se mi je odvalil od srca. Vedela sem, da bo s tako prijetno babico porod lep.
Ko je prišel Klemen, sva si najprej navdušeno ogledovala vse pripomočke, ki so bili v sobi. Kmalu je v sobo vstopila zdravnica, me seznanila s postopkom sprožitve in mi v nožnico vstavila tabletko za mehčanje materničnega vratu. Ura je bila 12. Deset minut za tem sem že začutila prve popadke. Babica mi je prinesla kosilo. Malo sem jedla, malo sem se sprehajala ob predihavanju nežnih popadkov. Mislim, da je bilo moje telo že skoraj pripravljeno na porod, sicer ne vem, če bi popadki prišli tako hitro. Ko sem pojedla, mi je babica predlagala, naj si vzamem eno uro za tuširanje in naj z vročo vodo tuširam trebuh v smeri urinega kazalca. Upoštevala sem njen nasvet in res je bilo prijetno. Popadki so postajali vedno močnejši, zadnji pa me je “spodil” izpod tuša. V porodni sobi so me nato za 15 minut priklopili na CTG. Babica mi je prinesla še hladilni gel in žogico, s katero me je Klemen lahko masiral. CTG je bil OK, lahko sem se šla sprehajati. Po nekaj predihanih popadkih na hodniku sva se preselila nazaj v sobo, saj so bili že tako močni, da sem težko hodila. V sobi sem odkrila popolno kombinacijo ponujenih pripomočkov: sedela, gugala sem se na žogi, ko pa je prišel popadek, sem se uprla na ribstol, Klemen pa je z vso močjo pritisnil na moj križ. Ta dva položaja sem menjavala naslednji dve uri. Popadki so bili tako močni, da mi je po dveh urah začelo zmanjkovati moči. Vmes sta se babici zamenjali, sedaj je bila z nama tudi zelo prijazna babica Mojca. Ko me je videla da že en čas trdo delam, mi je previdno ponudila predrtje ovojev. Tudi sama sem potiho o tem že razmišljala, saj sem vsak popadek upala, da mi bo odtekla voda. Sklenila sem počakati še par popadkov. Čutila sem, da popadkov več ne sprejemam z veseljem in dobrodošlico, kot sem se do tedaj trudila. Zato sem privolila v  predrtje ovojev. V trenutku ko sem se ulegla na posteljo, sem bila še bolj hvaležna, da sem popadke do sedaj lahko predihavala stoje. Po predrtju se je vse odvilo tako hitro, da sem komaj dojela. Najprej dva tako močna popadka, da sem podvomila, če bom to zmogla. Čutila sem, kako se dete spušča po porodnem kanalu. Neverjeten občutek. Po teh dveh popadkih sem v dveh iztisih, ob 16:30 porodila deklico Evo. Bila sem evforična, srečna. Klemen je tudi tokrat potočil kakšno solzico sreče, mene pa pa ovenčal s ponosom. Tri ure smo še kraljevali v porodni sobi in se zahvaljevali. Tudi Evo sva v našo družino sprejela s pesmijo iz najinega poročnega obreda.
Tokratna izkušnja poroda v Mariborski porodnišnici, mi bo res ostala v zelo prijetnem spominu. Po porodu me je Klemen še vprašal, kaj več si sploh še lahko želiš, kaj bi bilo drugače, če bi šla roditi na primer na Jesenice, ki slovijo kot najprijaznejša porodnišnica v Sloveniji. Res je, izpolnili so vse moje želje porodnega načrta, čeprav tega tokrat nisem zapisala. Le na začetku sem babici rekla, da bi rada rodila naravno, kolikor bo seveda mogoče. Nihče me ni vprašal po britju, klistirju, čeprav je bilo za to več kot dovolj časa. Na voljo sem imela kar nekaj pripomočkov za predihavanje popadkov, prost hodnik, tuš, skratka, vse, kar sem do sedaj spoznala preko drugih porodnih zgodb. Na postelji sem ležala samo za CTG, ter ob iztisu (na boku). Brez epiziotomije. Nič niso hiteli s prerezom popkovine. Osebje nadvse prijazno in vzdušje prijetno, z zatemnjenimi lučmi in nežno glasbo. Pravljično. Hvala!

Eva, dobrodošla v našem domu.

Preberi še

Prvi obiski pri novorojenčku

Piše: mamica Petra

Naju z Julijo so v porodnišnico prišli pogledat le najbližji. Poleg novopečenega očka, ki je bil zraven že pri porodu, še moja starša z mojim bratom in sestrama ter Kristjanova družina. Na domu so nas v prvem mesecu obiskali tudi ostali družinski člani ter najbližji prijatelji.

Obiski so v prvi vrsti odvisni od počutja matere in poteka njenega poroda. Tega pa verjetno ne more vnaprej načrtovati, razen če je imela carski rez, po katerem je okrevanje navadno še težje kot po naravnem rojstvu. Tako se pred obiskom vedno posvetujte z mamo, ki naj sama presodi, če želi sprejemati obiske že po prvem dnevu, ko pride domov ali kasneje.

Moj osebni nasvet za prvi mesec ali vsaj prva 2 tedna po porodu bi bil: na obisk lahko pridejo samo osebe, ki si jim mama upa reči: “Prosim, pomij mi posodo, posesaj mi po tleh in odnesi smeti.” Zame je po porodu res lepo skrbel moj mož, vendar je bil vesel vsakega, ki mu je kakorkoli pomagal. Na primer že s tem, da je prinesel govejo juho ali doma narejen zamrznjen golaž, da ga je kasneje lahko le pogrel.

Obiski, ki so kar sami pripravili odlično kosilo 🙂

Tudi Kristjan je bil navdušen! 😉

Preberi še

Stric Vseved

Piše: mamica Petra

Ko si prvič mamica, je malce težko. Med šolskim sistemom se pač ne učiš, kako skrbeti za otroka in na kakšen način ga vzgajati. Zato sprašuješ svojo mamo, taščo, prijateljice z otroki … Vseh stvari se mama in tašča na žalost ne spomnita, prijateljica pa mogoče nima enakih težav kot ti. Včasih pa te je preprosto sram vprašati. Tako ti ostane na voljo stric Google.

Bolj za šalo, kot zares vam pokažem 1 % seznama vprašanj, ki sem jih jaz zastavila Googlu v prvih dveh mesecih starševstva:

  • Kaj početi med dojenjem?
  • Kolikokrat na dan moram otroku zamenjati plenice?
  • Kaj početi z enomesečnim otrokom?
  • Kdaj lahko otroku postrižem nohte?
  • O čem naj se pogovarjam s patronažno sestro?
  • Kako vem, da je otrok dovolj oblečen?
  • Kaj moram imeti v previjalni torbi?
  • Ali moj otrok preveč spi?
  • Kako otrok vidi?
  • Kako otroka odvaditi sesanja prsta?

Tako da veste. Pravijo, da mame nagonsko vedo nekatere stvari. Jaz jih nagonsko še za vsak primer pogooglam. 🙂

 

 

 

Preberi še

Darila za novorojenčka

Bolj in manj uporabna darila

Piše: mamica Ana

Kupujete darilo za novorojenčka in ne veste kaj bi prinesli?

Tu imate nekaj namigov s prve roke!

Ko prideš prvič na obisk k novopečeni družinici, naj bi prinesel nekaj v dar. Midva tega nisva vedela (pač študenta, ki še ne poznata vseh vljudnostnih navad) in zato sva bila začudena in hkrati ekstra navdušena, ko nama je kdo kaj prinesel. Continue reading