Če bi šlo vse po mojih načrtih, bi bil to poslovilni članek.
Ampak ni.
Z vami bi rada delila to, da mi je bilo lepo biti Študentska mama in da zaključujem to etapo v svojem življenju.
Pa je ne.
Da sem napisala to objavo, sem potrebovala en mesec. V bistvu je sprva nisem želela deliti z vami, ker je precej osebna. Ampak jo bom, da veste, zakaj še vedno pišem.
En mesec nazaj sem mislila, da se bom redno zaposlila. Potem se je situacija malce zasukala. Razgovor je potekal v redu, dokler nisem povedala, da sem noseča. Ja, jaz sem iskren človek in četudi mi na razgovoru tega ne bi bilo treba povedati, se mi je zdelo pošteno do zaposlovalca, da ga obvestim tudi o tem. Nosečnice pač nismo material za zaposlovanje. Seveda me je zadeva potrla in nekaj dni sem bila v solzah, resnično sem bila žalostna in razočarana. Potem so me v podjetju, v katerem sem delala že pred “študentsko porodniško”, zaposlili kot študentko.
Ko sem dobro premislila, sem ugotovila, da je to zame najboljše. Če bi se zaposlila, verjetno ne bi več pisala bloga, ne bi morala legalno delati različnih stvari, ki jih zdaj preko študentske napotnice lahko opravljam poleg 8-urne službe, in ki jih bom delala kasneje v času prihajajoče porodniške. Pa da ne bo kdo mislil, da hudo izkoriščam sistem in dobivam bajne vsote denarja od države. Ne prejemam več državne štipendije in drugih dodatkov, saj sem rodila v aboslventskem letu. Posledično bo na našem računu veliko manj financ, še posebej, ko bom rodila naslednjega otroka in ne bom več (toliko) delala preko študentske napotnice.
Ampak, lahko pa še vedno pišem blog.
V tem res uživam in to me osrečuje. Še bolj pa me osreči vsak vaš všeček in komentar – tisti zapisan in tisti izrečen. Srečna sem, da moje življenje ne gre po planu, ki sem si ga zamislila jaz, ampak mi prinaša izzive, skozi katere se ogromno naučim.
