Nespečnost in (študentska) sreča

piše: mamica Ana

Pa smo tudi mi prišli do obdobja, ko zelo malo spimo. Klara se zbuja na eno uro, ne želi se več dojiti v postelji, torej jo moram vsakič ko se zbudi vzeti iz posteljice, podojit in čisto nežno nazaj odložit, v upanju, da se ne zbudi. Zjutraj sem brez dvoma zombi, In zakaj sem na tako jutro srečna, da smo študentska družina? Ker Klemen ne rabi zjutraj vstat in it v službo, ampak lahko skupaj s Klaro (ki je, ne razumem kako, ampak naspana) vstane in se z njo igra, jaz pa si napolnim baterije toliko, da pridejo nad kritično mejo. In ko pride čas za Klarin opoldanski počitek, sem drugič srečna, da smo študentska družina. Ker lahko grem spat (ja, mislim da spim zadnje čase več podnevi, kot ponoči), namesto da bi kuhala kosilo. In ko se obe zbudiva, skočim v restavracijo po kosilo na študentski bon.

Sicer pa, če sem čisto iskrena, si zadnje čase od vsega najbolj želim, da bi lahko, tako kot druge mame, ob 17h predala otroka v naročje svojega moža, ki je pravkar prišel iz službe. In zdaj ima čas samo za otroka in ženo. Ker pri študentih (medicine) ni tako. Oni pridejo domov in sedejo za knjige. Še dobro, da Klemen ni vedno tipičen medicinec. 😀

Ampak … ostanimo pri prvem odstavku in iščimo svetle plati življenja. Hmm svetla plat nespečnosti? Te pa še ne poznam. 😉

Preberi še

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.