Dojenje

Dojenje: stres ali udobje?

Piše: noseča mamica Petra

Dojenje je nekaj najlepšega, kar lahko da mati otroku. Na začetku je bilo zame to tudi neverjetno boleče, zakomplicirano in težko. Sama sem prvi mesec uporabljala nastavke, zbolela za dvema mastitioma in se, ravno obratno kot večina mamic dandanes, ubadala s tem, da imam preveč mleka. A potem je dojenje steklo in ne predstavljam si, koliko več časa, denarja in omejenosti pri naših potovanjih bi mi vzela priprava adaptiranega mleka, če ne bi vztrajala. Sama menim, da ni prav nič narobe, četudi se otroci hranijo preko stekleničke, prav tako bodo zrasli v normalne odrasle. Seveda pa je za mamo in otroka veliko lažje, bolj zdravo, cenejše in udobneje, če se otrok doji.

Kot verjetno veste, dojenje spodbuja krčenje maternice, meni je pomagalo izgubiti nekaj kilogramov po porodu, čeprav sem jedla veliko več kot v nosečnosti (kar je edino pravilno, saj z dojenjem porabimo več kalorij kot v nosečnosti!), nasploh pa se materino mleko spreminja glede na potrebe otroka. O tem si več preberite v Willmini knjigi 10 P-jev za uspešno dojenje. Srčno priporočam, da knjigo preberete že v nosečnosti. Zagotavljam vam, da vas bo nasmejala, na sploh pa boste izvedele pomembne in zanimive informacije, ki jih jaz nagonsko nisem vedela.

Še eno stvar bi rada delila z vami. Ko sem 3 dni po porodu dobila vročino in mastitis, ter morala k zdravniku, sem mislila, da sem na dnu. Zdravnica mi je rekla, da mi bodo odrezali dojki, če se ne znebim vozličkov v njih. Seveda se to kar tako ne zgodi. Sama sem bila po porodu izredno občutljiva in doma sem jokala, da bom ravno zaradi dojenja ostala brez dojk. Ne vem, zakaj mi je bilo takrat tako škoda denarja. Danes vem, da bi plačala tistih par evrov, da bi k meni prišla svetovalka, mi dala nekaj napotkov, kako se znebiti mastitisa (poizkusila sem namreč čisto vse, kar je pisalo v knjigah in na internetu) ter me predvsem pomirila. Jaz pa sem zaradi sekiranja čez nekaj dni zbolela še za enim mastitisom in pristala na tabletah, čeprav to sploh ne bi bilo potrebno.

Polagam vam na srce, če imate težave z dojenjem, plačajte tistih nekaj evrov, pogovorite se s svetovalko in privarčevali boste marsikakšen evro, ki bi ga drugače dali za stekleničke in adaptirano mleko. Vse svetovalke so namreč imele težave z dojenjem, ko so same dojile. Mislim, da niti ena nima pravljične zgodbe. In s tem ni nič narobe. Vsi otroci so zrasli na dodatkih ali pa materinem mleku. Je pa lepše, če se mamica, ki ji dojenje ne steče, ne obremenjuje toliko, si poišče pomoč ter si tako olajša naporne prve dni.

Ta teden je slovenski teden dojenja. Slovenske svetovalke za dojenje cel teden nudijo brezplačna predavanja in nasvete. Več o tem si lahko pogledate tu: SLOVENSKI TEDEN DOJENJA

 

 

Preberi še

Dojenje

Najina zgodba o dojenju

piše: Noseča mamica Ana

Najin skoraj prvi stik. Najino hranjenje, crkljanje, tolažba, pogovor, lupčkanje, objemanje, dotikanje, smejanje … Vse to v nežnem dojenju. Spomnim se najinih prvih začetkov. Mojih solz, tvoje sreče. S kremami in časom so solze minile, srečna sem bila tudi jaz. Moja strastna sesalka, morala sem se te navaditi. Nerodno iskanje položaja je prešlo v rutino in ljubeče opazovanje enega najlepših prizorov v svojem življenju.
Po pol leta, ko sem začela uvajati gosto hrano, je bilo mleko še vedno najljubši obrok – tako moj, kot tudi tvoj. Kako ne, če pa smo se lahko z razlogom, da imam topel obrok zate vedno s seboj, odpravili marsikam. Ne bom pozabila navdušenih, presenečenih, zmedenih pogledov, ko sem te podojila na sredi poti na Krn. Večkrat pa sva to opravili kar na skrivaj, v nosilki.

Priznam, malo mi je bilo težko, ko nisi potrebovala več samo mleka. A prav prisrčna si bila, ko si si v usta tlačila kos korenčka. Še bolj prisrčna pa si bila, ko si osvojila znak za mleko, katerega sva poznali midve in najini najbližji. Zdaj je bila komunikacija lažja in suvereno si mi povedala, kaj želiš. Ta tvoja odločnost me je včasih spravila v zadrego, pa nič za to. Rada sem družbi pokazala, kako se crkljava in hraniva. In z največjim veseljem povem, da prav veliko očitajočih pogledov nisem bila deležna. V zadnjih mesecih sva tako skupaj uživali le še pred in seveda med (tvojim) spanjem. Nekega januarskega dne si se odločila, da se leže več ne bi dojila. Torej sem morala vstati, te podojiti, čim tišje odložiti in se uspešno nazaj namestiti v svojo posteljo, da te ne bi zbudila. Takrat je moje spanje dobilo novo dimenzijo in dojenje tudi. Ni bilo več samoumevno, nemoteče. Vsak večer sem se pred spanjem opogumila, da to počnem zate in vsako jutro sem vedela, koliko ur sva se precrkljali. To je bilo malo napornejših pet mesecev. Potem pa se je napovedal nov dojenček. Takrat mi je dojenje postalo neprijetno, predvsem tisto ponoči, ki mi je kradlo spanec, katerega je bitjece v trebuhu kar odločno zahtevalo.

To je bil konec najinega dojenja. Ampak, ker si ta konec tako lepo sprejela, lahko rečem, da je bil to srečen konec najine zgodbe. Za to in za vse čudovite trenutke, hvala ti, Klara.

Preberi še

Napoved nosečnosti

Čas za nekaj novega

piše: noseča mamica Ana

Nisem si mislila, da se je bom tako razveselila – odločbe za vrtec. Jupiii, Klara gre oktobra v vrtec. In jaz bom imela čas za vse, kar mi srce poželi. No, ali pa vsaj najnujnejše stvari, ki jih srce še vseeno želi. 🙂

V prvi vrsti bodo dopoldnevi zagotovo čas za pisanje magistrske naloge. Potem pa še za “obšolske dejavnosti”. No, za obiskovanje in vajo petja sem si že letos izborila čas. Z aprilom pa sem se začela učiti še klavir, ampak to ni bil najprimernejši čas za tak podvig, saj so imeli moji in predvsem Klemenovi izpiti prednost. Zato sem bila letos zelo slaba učenka. Drugo leto verjamem, da bom boljša.
Mogoče bom drugo leto tudi boljša gospodinja in bomo malo manj kosil pojedli na študentske bone.
Želim se naučiti tudi photoshopa. Klemen je v njem pravi mojster in vidim, da bi mi to znanje super prav prišlo nekoč, pri mojem poklicu.
Ja, to leto bo moje in želim ga izkoristiti za neformalna izobraževanja, ker verjamem, da je to zadnja priložnost za take podvige.

No, moram se popraviti. To bo mojega pol leta. Do januarja bom taka kraljica, potem pa me spet čaka služba – najlepša služba. Pod srcem mi že bije novo srce. <3

 

Fotka, s katero sva prijateljem sporočila veselo novico. Pa tudi dokaz, da je photoshop nadvse uporabna zadeva. 😛

Preberi še

 

Učiteljica

Trebušček za katedrom

Piše: prijateljica Nina

Študentske mame za nas skrbno pripravljajo zapise o tem, kako se z velikim trebuhom hodi na predavanja, kako poteka učenje ob majhni deklici, ki s svojim nasmehom ali solzami želi, da ostaneš študentka še nadaljnjih nekaj let in pozornost posvečaš le njej in o ostalih dogodivščinah, ki jih prinaša študentsko življenje z odraščajočo dojenčico. Ker pa študijski proces ne sestoji le iz študentov, pa je dobro spregovoriti tudi o tistih, ki nam podajajo znanje na fakultetah. Nedavno smo lahko brali zapis dr. Milene Mileve Blažić, ki bi ga lahko interpretirali tudi kot poklon profesorice vsem mamam študentkam, danes pa bi ta poklon želela vrniti nazaj v profesorske vrste, in sicer vsem predavateljicam, ki za katedrom pod svojim srcem nosijo mali zaklad.

V času študija sem bila deležna štirih profesoric nosečk, v tem letu pa me je ena izmed njih poučevala celo študijsko leto. Četudi bi si želela, da profesorica še ne bi odšla na porodniški dopust in bi nas poučevala tudi prihodnji semester, sem hvaležna za vse tiste trenutke ugibanja, ali je profesorica noseča ali pa se je morda le malo bolj najedla, za opazovanje vsakokratnega navdihujočega nosečniškega outfita, predvsem pa za čutečnost, ki je s tem bitjecem prišlo v našo predavalnico. V predavalnici so sicer sedele še tri nosečke, a pri noseči profesorici, je s trebuhi prav posebej rastla tudi naša pozornost. Mislim, da smo (tudi zaradi odnosno naravnanega študija) velikokrat postali prav razneženi in se pošalili na račun prihajajočih dojenčkov. Zelo na mestu je bilo tudi profesoričino oznanilo o nosečnosti, še preden bi bil trebušček tako zelo izrazit. Ob tej priložnosti sem čutila, da ne gre le seznanitev z izpitnim rokom, ki ga je bilo treba določiti zaradi predvidenega porodniškega dopusta, temveč da smo kot študenti pomembni in da v trebuhu raste mali človek in ne gre le za ”profesorico s trebuhom”, ki bo pač nadomeščena.

Večkrat sem opazovala sošolke nosečke, ki so med predavanji nekoliko pogosteje obiskovale žensko toaleto, s prigrizki mirile lakoto ali pa s krajšim sprehodom razmigale telo, ki je bilo ukleščeno v študijske klopi, zdele so se mi ljubke. Ob vsem tem pa se mi je postavljalo vprašanje, kako za vse te nosečniške potrebe skrbijo noseče predavateljice – predavalnice niso zapuščale, odmori so bili razporejeni enako, v prostoru pa ni bilo nobenega avtomata s sendviči … Morda pa z akademskim nazivom dobiš še kakšne super moči :). Vsekakor, poklon profesorici, saj je študijski proces potekal v enakem tempu in nemoteno od prve do zadnje minute.

Naj tale zapis zaokrožim še z mislijo, da so nam profesorice nosečke tudi zgled, kako navkljub zahtevni akademski poti oz. karieri postati mama.

Preberi še

 

bus

Nosečnost in avtobus

Piše: nosečnica Špela

Prvič noseča. V začetku osmega meseca. Telo se seveda stalno spreminja. Komaj se navadiš na idejo da boš mama, ugotoviš da imaš trebušček velik kot balon in je obuvanje kmalu prava umetnost. No, na srečo sem še kar »gibčna«, tako da gre. Sicer se še ne počutim tako okorno, prav tako se prepričujem, da zmorem še vse. Sem pa seveda ugotovila, da sem zvečer veliko bolj utrujena. Zadnje čase pa ugotavljam tudi, da se mi možgani kdaj pa kdaj ugasnejo (no, ali pa resetirajo, kaj pa vem :)). Okolica je seveda do mene zelo pozorna. Skrbijo, da ne nosim pretežkih stvari oz. mi prepovedujejo kakršnokoli po njihovem mnenju prenaporno dejavnost. Včasih zna to biti že moteče, vendar vem, da so vsi nasveti in pomoč v dobri veri. Sploh v prvih mesecih, ko nisem čutila še nikakršnih sprememb (vsaj večjih ne), mi je bilo včasih kar težko, saj sem se počutila kot bolnik.

No, da se vrnem k temi oz. bolje o dogodku, ki sem ga želela orisati. Prejšnji teden sem se (kot že tolikokrat poprej) namenila z avtobusom do Bohinja. Ker se bliža poletje so le ti vedno bolj polni, saj turisti radi obiščejo Bled pa tudi Bohinj. Ker nisem na avtobus vstopila že na glavni postaji, ampak šele v Šentvidu (4. postaja), se je zgodilo, da je bil avtobus že nabito poln. Počasi sem se sprehodila skozi avtobus, v upanju, da le ugledam kakšno prazno mesto. Seveda ga ni bilo, tako da sem se pridružila gospe, ki je prav tako stala pri zadnjih vratih. Ni mi bilo težko stati, saj sem vedela, da se bo vsaj do Kranja kakšno mesto sigurno spraznilo. Po 5 minutah mi je sedež odstopila gospa (nekje 45-50 let). Bila je precej besna in razočarana nad ljudmi, saj mi nihče ni odstopil sedeža. Zgražala se je nad »današnjo mladino«. Ko sem se uzrla po avtobusu in malo bolj preverila potnike, mi je bilo kaj kmalu jasno, kaj se prijazni gospe podi po glavi. Res –  na avtobusu je bilo 80% ljudi starih od 20 do 30. Čeprav tudi sama spadam v to starostno skupino, pa me je bilo tisti trenutek pošteno sram. Sram, da spadam med »nevzgojene ta mlade, ki ne odstopijo sedeža ne starejšim, ne nosečnicam«. Večina jih je seveda zrla v svoje telefone ali poslušala glasbo. Ne verjamem, da so lahko spregledali moj trebušček, saj je kar dobro opazen. Ne vem, kdaj smo postali tako neobzirni. Z mešanimi občutki sem se nato le usedla na mesto, ki mi ga je odstopila gospa. Vso pot dokler ni izstopila, sem se počutila zares slabo. Če bi se dalo, bi skrila trebušček, saj se mi je zdelo, da si kot mlajša generacija, tega sedeža ne zaslužim.

 

Vir fotk: klik in klik.

Preberi še

Tatarski biftek

Stvari, ki se jih 1. aprila ne počne

Piše: mamica Petra

Ravno leto nazaj sem bila nekje v drugem mesecu nosečnosti. Skoraj nihče še ni vedel, da v mojem trebuhu bije še en srček, saj zaradi večjega tveganja za spontani splav v prvem trimesečju še nisva želela prekmalu javno oznaniti vesele novice.

Prijateljica Špela je praznovala rojstni dan in kar nekaj prijateljev se je zbralo na zabavi. Tam je bilo ogromno dobre hrane, vina in prijetnega klepeta.

Minilo je že kar nekaj mesecev od poroke in prijatelji so kar nekako sumili, da bo kmalu čas tudi za otroka. Zato so me še toliko bolj opazovali in bili pozorni, ali se že kaj dogaja.

Vinu sem se kot nosečnica ognila z izgovorom, da se držim akcije 40 dni brez alkohola, saj se je ta akcija časovno kot naročeno skladala z mojo nosečnostjo. Prijateljica, zaposlena v zdravstvu, mi je kasneje povedala, da je po načinu hoje in mojega zabuhlega obraza predvidevala, da sem noseča. Vendar si je premislila, ko je videla, kako sem kar planila, po domačem tatarcu in zmazala približno 8 kosov na debelo namazanih toastov. Nosečnice naj namreč ne bi jedle surovega mesa zaradi nevarnosti salmonele. No, jaz tega nisem vedela in sem s tem, ko sem jedla božanski domači tatarski biftek, utišala vsa ugibanja o svoji nosečnosti.

Potem pa sva čez približno en mesec prijateljem poslala fotografijo ultrazvoka in naznanila prihod novega družinskega člana. Na žalost nisem bila pozorna, kateri datum je bil, ko sem poslala to najlepšo novico v svet. In prijatelj mi je odpisal: “Saj bi ti čestital, pa je 1. april in prejšnjič si na Špelinem praznovanju jedla tatarca. ;)”

No, naslednji dan je prijatelj dobil še en SMS, v katerem je pisalo, da sem, čeprav je 2. april, še vedno noseča.

Vam pa polagam na srce: če ste noseče, se raje preventivno izognite surovemu mesu in pomembnih novic raje ne razglašajte 1. aprila.

Preberi še

Štetje plodovih gibov

Piše: mamica Petra

Ginekologinja mi je v 35. tednu nosečnosti dala listek z naslovom: Registracija plodovih gibov. Rekla mi je, da moram od devetih zjutraj do devetih zvečer, vsak dan našteti vsaj 10 plodovih gibov. Vsak gib naj bi označila s križcem v tabeli. Če bi kakšen dan čutila manj gibov, naj najprej pol ure ležim na levem boku in sem pozorna na gibanje. Če še vedno ne bo nič, naj grem po stopnicah gor in dol. Če gibanja še vedno ne čutim, naj pojem še košček čokolade. V primeru, da gibov sploh ne bi zaznala, bi morala obiskati porodnišnico.

Včasih se nam kakšna zdravniška zahteva zdi nesmiselna. Prebrala sem veliko komentarjev o tem, kako je štetje gibov brezveze in samo zato, da se ženske še dodatno “sekirajo”. Strinjala sem se z njimi. Ker navadno zaupam zdravnikom, pa sem vseeno vsakodnevno risala križce.

Prišel je porodni dan. Vse je potekalo super in brez problemov. Čez približno dva tedna sem po pošti prejela odpustno pismo. Nisem ga brala, ker me ni zanimalo. Nesla sem ga s seboj na poporodni ginekološki pregled.

Ginekologinja mi je rekla: “U, vidim da ste rodili deklico z enkrat ovito popkovnico in pravim vozlom popkovnice!”

Jaz sem si mislila: “Pa ja, saj ne vem kaj je to.”

Ginekologinja pa je kar sama začela z razlago, ki je zvenela kot opravičevanje: “Veste, pravega vozla na ultrazvoku ne moremo opaziti, ker je popkovnica zvita in se ne da razbrati ali je v obliki vozla, ali je le bolj nametana na kup.” Zraven mi je še z vrvicami, ki jih je imela pri roki, kazala, kako izgleda pravi vozel.

“Veste, imate srečo, ker se pri vas ni zategnil, saj se potem lahko prekine dotok kisika …” je nadaljevala z razlago, ter opisovala kdaj in kako se vse to zgodi in kakšno srečo sva imeli, da je bilo vse v redu.

Pred očmi se mi je stemnilo, saj se prej nisem zavedala, kakšno srečo imam, da je z Julijo vse v redu. Na koncu sem slišala samo še: “Vidite, zato je dobro, da ste šteli gibe. Če bi bilo kaj narobe, bi tako hitro ugotovili, da se nekaj ni v redu, ker ne bi zaznali gibov dojenčka.”

In danes ne mislim več, da štetje gibov je brezveze. Poslušaj bitje pod srčkom in bodi pozorna, da te vsaketoliko vsaj malo brcne. Če pa je kaj narobe, smukni v porodnišnico. V najboljšem primeru te bodo poslali domov, ker je vse v redu. <3

Registracija plodovega gibanja v nosečnosti

 

Preberi še

Ali nosečnica sodi v predavalnico?

Piše : sošolka študentskih nosečk Helena Cupin

Imeti nosečko v razredu je res velik dar.

Oktobra sem stopila v že poznano predavalnico, saj sem tu preživela že tri leta študija. Po eni strani sem se počutila domače in pogumno, po drugi strani pa na trnih, saj sem kar naenkrat stala pred novimi izzivi, novimi sošolci, ki jih še ne poznam.

A tam, na najinem običajnem mestu, je sedela sošolka, moja prijateljica, ki je v svojem trebuščku skrivala še enega študentka!

Presrečna sem bila, da bom lahko iz prve roke spremljala rast tega trebuščka in dobila veliko novih informacij (brez olepšav) o tem, kaj dejansko pomeni biti noseč.

Mislim, da je ta ˝dojenček penček˝, kot sem ga ljubkovalno klicala, prinesel v moje življenje veliko veselja, še preden je sploh privekal na svet!

V upanju na kakšno brco, smo sosede neprestano božale trebuh, včasih smo mu kaj povedale ali razložile (naučila sem ga že kako mi je ime in podobne pomembne podatke) :). Ko je bilo mamici slabo, smo začeli vsi hitro brskati po torbicah in iskti nekaj sladkega. Včasih, ko je bila lakota tako huda, smo kar med kratkim odmorom dirkali do prve pekarne po sendvič in oskrbeli hudo sestradanost (kar smo seveda tudi ostali sošolci izkoristili za hitro malico)! 😉

Kdaj, ko je Neža med predavanji odhitela na stranišče in je ni bilo nazaj v uglednem času, me je že malce zaskrbelo (v glavi so se že pletli scenariji, kako leži kje ob stranišču ali pa je padla po stopnicah …), a ob pogledu po predavalnici, sem vedno hitro lahko sklepala, da najverjetneje na hodniku klepeta z Mileno. Milena je naša sošolka, ena izmed dveh babic, ki so strokovno oskrbovale naše nosečke (ja, v resnici nismo imeli samo ene, temveč kar tri nosečke + dve profesorici).

Ko smo si ogledovali slikice iz ultrazvoka, sta se obe bahavo muzali, saj sta edini vedeli spol dojenčka.

Ta baby boom je v naš razred prinesel veliko sočutja, razumevanja, sreče, veselja in navdušenja, da smo se, ne samo bolje povezali, ampak tudi naučili skrbeti drug za drugega. V izpitnem obdobju so nam bile nosečnice zgled in motivacija, saj če so one zmogle, hotele in se trudile, zakaj ne bi tudi mi?

Morda se navzven zdi, da utesnjujoče klopi, neprestano sedenje in bolj ali manj oddaljena stranišča niso naravni habitat nosečnic (predvsem proti koncu nosečnosti), a je predavalnica prostor, kjer je omogočena skupna rast in prostor podpore. S trebuščki rastemo tudi mi, sošolci, z drobnimi pozornostmi, z neskončno vprašanji in hkrati s podoporo in pričakovanjem dojenčkov.

In prvi izmed treh je prišel na svet. Zdrav in vesel, mamica pa srečna in zaljubljena. Čakamo še dva!

Preberi še

Baby shower ideje

Piše: mamica Helena

Na baby shower me vežejo lepi spomini in ko sem slišala od prijateljic, da bodo nekatere morale zaradi pandemije dogodek odpovedati mi je bilo kar malce hudo. Seveda obstaja mnogo načinov praznovanja. Ampak, da lahko prihod dojenčka proslaviš s svojimi najdražjimi prijateljicami je gotovo nekaj posebnega. 🙂

Vsaka nosečnost je dar in to, da v trebuščku raste novo bitje je potrebno praznvati. Ni samoumevno in hvaležna sem, da mi je podarjeno biti mama.

Zato mi je za razliko od nekaterih drugih ameriških tradicij, ki so nam morda malce nenavadne, pretirane ali potrošniško naravnane ta naravnost fantastična.

Unikatni boni za baby shower

Prijateljice so mi pripravile unikatne bone za varstvo dojenčice 🙂

Dojenčkov tuš, kot mu sama ljubkovalno rečem, običajno pripravijo nosečkine prijateljice, ni pa nujno. Možnosti oz. tradicij je mnogo. Lahko same pripravite in nosečko presenetite, lahko nosečka baby shower pripravi sama. Ker imam rada ‘stvari pod kontorolo’ sem za organizacijo Larinega baby showerja prosila mojo krasno prijateljico Nino, ki je prevzela organizacijo. Skupaj z ostalimi puncami so točno vedele kaj si želim in res so me lepo presenetile. Največkrat je to še zadnje večje druženje, saj nekaj časa po rojstvu dojenčka mamica ne more povabiti več vseh prijateljic hkrati. Poleg tega je ta dogodek posvečen prav nosečnici in takrat si lahko da duška, da pove vse, kar se ji v nosečnosti dogaja, prijateljice pa zavedno ali nezavedno pridobivajo informacije za prihodnost, ko bodo same v podobni situaciji. 🙂

Super je, da je na baby showerju nekaj malega za prigriznit, saj so nosečnice ves čas lačne. 🙂 In tudi nekaj za popit – tudi brez alkohola seveda. Glede organizacije zabave pa se odločite same. Če imate rajši preprost klepet, vam bo nosečnica hvaležna tudi za to.

Voščilnica za baby shower

V posamezni balonček je vsaka prijateljica napisala svojo željo za dojenčka.

Če ste bolj organizacijske navdušenke in je to všeč tudi nosečnici, pa smo za vas pripravile ideje, ki smo jih uporabile/bile deležne na naših baby showerjih.

Okrasitev prostora za baby shower

Okrasitev prosotra – krasno so se potrudile 🙂

Sedaj, ko je ponovno dovoljeno gibanje in praznovanje pa verjamem, da bodo taka praznovanja ponovno v polnem razmahu. in prav je tako. 🙂

Že sama organizacija in druženje je za mamico veliko darilo. Eno izmed ljubših presenečenj mi je bilo to, da je dojenčici vsaka prijateljica podarila eno knjigico/pravljico, ki jo ima še iz otroštva in jo je sama rada prebirala. Če pa že razmišljate o nakupu, kupite nekaj majhnega in uporabnega za dojenčka (lahko si pomagate z Evinim člankom ali člankom o Darilih za baby shower) in nekaj za mamo – ona bo še prehitro pozabila nase, ko bo postala mama. 

Baby shower naloge

BABY SHOWER IDEJE in IGRE:

Kviz na spodnji povezavi lahko uporabite pri baby shower igrah kot vprašanja za bodočo mamico ali vse udeleženke in se med seboj pomerite v znanju o dojenčkih: BABY SHOWER KVIZ ŠTUDENTSKA MAMA
Na zunanjo stran pleničke lahko napišete kakšno sporočilo, in ko bo mamica uporabila plenico, se bo zagotovo nasmejala. Baby shower plenice
Otroška oblačila okrasite s flumastri za tekstil ali z alkoholnimi flumastri. Ko bo mama dojenčka oblekla v ta oblačila, vam bo zagotovo poslala kakšno fotografijo!Napis na bodiju Baby shower
Vsaka ima kos vrvice ter poskuša brez pomoči oceniti, kolikšen obseg trebuščka ima nosečnica. Tista, ki se najbolj približa obsegu, zmaga.Baby shower izmeri trebuh
Kupite frutke, jim odstranite etikete, potem pa skupaj uživate v poizkušanju otroške hrane in ugibanju sestavin.
baby shower frutki

Vir: http://www.showerideas.net/funny-baby-shower-games-baby-shower-game-thought.html

Oblecite raztegljiva oblačila, pod njih spravite balon ter naredite sliko za spomin.Slikanje nosečniških trebuščkov
Vsaka napove datum rojstva, težo, velikost, ime. Lahko ugibate tudi o prihodnosti. Npr.: da bo igral/a kitaro, imel/a smisel za humor po mamici … Mamica ali otroček lahko potem čez nekaj let pogledata napovedi in se smejita, kaj vse so “tetke” predvidevale.Baby shower ugani otrokove podatke

Za še več idej, pa vam priporočamo Pinterest!

Članki s podobno vsebino:

Preberi še