Piše: noseča mamica Petra
Plan je bil tak: naredim vse izpite, zagovorim magistrsko, Julija gre v vrtec, jaz v službo in ko mine nekaj mesecev, si začneva prizadevati za naslednjega družinskega člana.
Vendar se je vse zgodilo nekoliko drugače. Še lepše od najinih načrtov.
Za dva meseca smo se med poletjem kar preselili v Bohinj. Tretje nadstropje v mariborskem bloku je bilo s svojimi (minimalno) 30 stopinjami čez dan, prehudo za malo Julijo kot tudi za naju. Moram reči, da imava res veliko srečo, da so Kristjanovi starši lastniki hiške v Bohinju, kjer je bilo celo poletje čudovito podnebje za najino Julijo, delanje vaj za moj faks, obiskovanje gora in normalno življenje. Celo kuhali smo si lahko, kar v našem mariborskem stanovanju zaradi vročine poleti ni mogoče!
V Bohinj sem vzela skoraj pol potovalke vložkov, ker jih v času menstruacije porabim res veliko. Verjetno ni treba poudarjati, da nisem porabila niti enega. Kmalu po tem, ko smo prišli v Bohinj, me je začelo boleti med dojenjem. Nekoliko se je spremenilo tudi moje čustveno stanje in napihnjenost v trebuhu. Test nosečnosti je potrdil, da pod srcem nosim novo bitje. Ko sva s Kristjanom zagledala dve črtici, sva od veselja in presenečenosti kar zajokala. Julija pa se je poleg naju smejala.
Novega bitja sva se neizmerno razveselila, saj imam kar nekaj prijateljic, ki so na drugega otroka, kljub trudu, morale čakati dolgo časa. Naročila sem se k svoji ginekologinji. Na pregledu mi je rekla, da bova preverili utrip srca in s tem bo potrdila, ali je nosečnost vitalna. A utripa ni bilo. Bila sem namreč šele nekaj dni noseča in na ultrazvoku se je videl le rumenjak. Zanosila sem menda 2 tedna po predvideni ovulaciji. Kar me je glede na moje redne cikle res presenetilo. Naslednji pregled sem imela čez kakšen teden. Srček se je že slišal, ginekologinja, ki je nadomeščala mojo, pa je bila malce v skrbeh, ker je utripalo nekoliko počasneje. Jaz mislim, da je malo bitje samo spalo, ker sem prišla na pregled ravno s kosila in zelo umirjena, zato sem mnenja, da je bil umirjen tudi mali Kmetič. Tako sem bila spet naročena čez 10 dni, ko je moja ginekologinja potrdila, da je vse v redu.
To pomeni, da sem imela kar 3 preglede pred tistim prvim, uradnim. Zato me verjetno razumete, zakaj sem bila težko tiho dlje časa. Tako neizmerno vesela sem bila novega življenja, ki raste v meni, da sem to želela deliti s širnim svetom.
Kristjan me je sicer opozoril, da bom v primeru spontanega splava o tem morala spregovoriti na glas tudi če ne bom želela, ker me bodo ljudje spraševali, kako napreduje moja nosečnost. Vendar sem nekje v sebi vedela, da bo vse v redu. In je.
Moram priznati, da me je bitje, ki raste v meni prisililo, da sem se res potrudila in dokončala izpite na faksu, ker si res težko predstavljam, kako bi se kasneje z dvema otrokoma ukvarjala še s stiskanjem slik, aritmetičnim kodirnikom, JPEG-LS-jem, BWT-jem in podobnimi zadevami.
Preberi še
