Piše: Noseča mamica Ana
Ta teden se potepamo na Danskem. Sestra z družino živi tu zgoraj in končno smo se odpravili jih obiskat. Iz morja, praženja na soncu in uživanja v zares toplem morju, smo prišli v skoraj zimo. Saj temperature niso tako mrzle, ampak tu neprestano piha in skoraj neprestano dežuje. Sonca pa se razveseliš bolj kot snega na božični večer. In to je zagotovo ena od stvari, ki dela ljudi tako različne od nas. Navadijo se živeti s tem, kar se nam zdi nepredstavljivo, vsaj dokler tega ne doživiš.
Prvi dan bivanja tu zgoraj je seveda deževalo. Dopoldan smo preživeli v stanovanju, saj vreme ni bilo “za nikamor”. Popoldan je ponehalo deževati in s kolesi, saj avta nimajo, smo se odpravili na ogled mesteca v katerem živijo. Ko smo se pripeljali v center, smo začutili prve kaplje. Parkirali smo kolesa in se po dežju malo sprehajali. Seveda smo imeli čevlje za po dežju (kakršne pač smo imeli) in jakne, ki naj ne bi takoj premočile ter kapuco na glavi, saj dežnik zaradi vetra ne bi prav dosti koristil. Po parih minutah hoje sem ugotovila, da hoja po dežju sploh ni tako nadležna, kot sem si predstavljala. Tudi Klari ni bilo tako napačno (po tem, ko smo jo nahecali, da mora imeti kapuco), saj je imela veliko luž okrog sebe. 🙂 Ko smo si ogledali kar smo želeli, smo se odpravili domov. Domov smo prišli premočeni. In ko smo se preoblekli, sem dojela, kako radi ljudje kompliciramo. Zakaj nam dež predstavlja tako oviro? Ja, mokri smo bili. Preoblekli smo se in popili topel čaj, da smo se segreli. To nam je vzelo 10 minut časa in lahko bi nam tudi nekaj dobre volje, a nam ni. Ker nas dež ni presenetil, ulovil, ampak je to tu pač normalno.
Tu ženske verjetno zjutraj ne porabijo toliko časa za frizuro, ker se jim spreminja iz ure v uro, skupaj z vremenom. Ljudje so opremljeni z nepremočljivimi hlačami, ki jih zapnejo čez svoje in ženske nosijo prav prisrčne pikčaste dežne plašče, pa seveda gumijaste škornje. Mamice se ven odpravijo z dojenčkom v vozičku v vsakem vremenu, saj ima vsak voziček priloženo še nepremočljivo pregrinjalo. Malo večje otroke vozijo v pokritih prikolicah, priklopljenih na kolo. Dež tu ni izgovor, sicer bi se lahko vsi kar utablorili doma.
Zdaj vem, da je slabo vreme težava samo v moji glavi, da lahko, če želim, grem kamorkoli. No, je res, da mi nismo tako dobro opremljeni kot so oni, a prav veliko res ne potrebuješ. Potrebuješ pa drugačno mišljenje, odločitev, da dež niso izredne razmere, ampak je to v resnici samo voda, ki se vpije v hlače in jakno in se čez pol dneva posuši.
Zato se mi zdi, da bi morala naša družina enkrat na leto na Dansko. Da bi znali ceniti sonce, avto in da bi se spomnili, kako lepo je lahko zunaj tudi v slabem vremenu.
Preberi še
