Piše: mamica Petra
Ravno leto nazaj sem bila nekje v drugem mesecu nosečnosti. Skoraj nihče še ni vedel, da v mojem trebuhu bije še en srček, saj zaradi večjega tveganja za spontani splav v prvem trimesečju še nisva želela prekmalu javno oznaniti vesele novice.
Prijateljica Špela je praznovala rojstni dan in kar nekaj prijateljev se je zbralo na zabavi. Tam je bilo ogromno dobre hrane, vina in prijetnega klepeta.
Minilo je že kar nekaj mesecev od poroke in prijatelji so kar nekako sumili, da bo kmalu čas tudi za otroka. Zato so me še toliko bolj opazovali in bili pozorni, ali se že kaj dogaja.
Vinu sem se kot nosečnica ognila z izgovorom, da se držim akcije 40 dni brez alkohola, saj se je ta akcija časovno kot naročeno skladala z mojo nosečnostjo. Prijateljica, zaposlena v zdravstvu, mi je kasneje povedala, da je po načinu hoje in mojega zabuhlega obraza predvidevala, da sem noseča. Vendar si je premislila, ko je videla, kako sem kar planila, po domačem tatarcu in zmazala približno 8 kosov na debelo namazanih toastov. Nosečnice naj namreč ne bi jedle surovega mesa zaradi nevarnosti salmonele. No, jaz tega nisem vedela in sem s tem, ko sem jedla božanski domači tatarski biftek, utišala vsa ugibanja o svoji nosečnosti.
Potem pa sva čez približno en mesec prijateljem poslala fotografijo ultrazvoka in naznanila prihod novega družinskega člana. Na žalost nisem bila pozorna, kateri datum je bil, ko sem poslala to najlepšo novico v svet. In prijatelj mi je odpisal: “Saj bi ti čestital, pa je 1. april in prejšnjič si na Špelinem praznovanju jedla tatarca. ;)”
No, naslednji dan je prijatelj dobil še en SMS, v katerem je pisalo, da sem, čeprav je 2. april, še vedno noseča.
Vam pa polagam na srce: če ste noseče, se raje preventivno izognite surovemu mesu in pomembnih novic raje ne razglašajte 1. aprila.
Preberi še
