Okrevanje po porodu

Okrevanje po porodu

Piše: mamica Petra

Nisem si mislila, da se okrevanje po porodu lahko tako razlikuje. Po prvem porodu nisem razumela žensk, ki lahko že naslednji dan sedijo, vstanejo, nosijo svojega otroka in podobno. Sama sem bila namreč zelo utrujena, še 3 tedne nisem mogla sedeti na zadnjici, ker so me šivi in raztrganine tako bolele. Veliko se mi je vrtelo in na splošno sem se zelo slabo počutila. Zato tudi nisem bila preveč vesela obiskov, sprehodov, previjanja, kuhanja in podobno.

S tem razlogom sem se na drugo okrevanje res dobro pripravila z zalogo zamrznjene hrane v zmrzovalniku, hrano za obiske, nakupila vse potrebno, da bo moj mož čim manjkrat moral v trgovino in bo lahko čim več časa pri meni in dvigoval hčerki. Pa to ni bilo potrebno.

V bistvu sem spremembo dojela že dve uri po porodu, ko so mi v porodno sobo dostavili zajtrk. Prinesli so pladenj, poln dobrot, jaz pa sem se okorno poskušala namestiti na bok ter v bočnem položaju namazati in pojesti kos kruha. V sobo je pokukala babica in mi rekla, zakaj se ne usedem in normalno pojem obrok. Debelo sem jo pogledala: “A lahko?” Ona pa se je nasmejala in odgovorila: “Seveda, saj niste bili nič šivani.” Kot v počasnem posnetku sem se potem poskušala usesti na svojo zadnjico. Niti trohico me ni zabolelo. Kar vrisknila sem: “Pa saj to ni mogoče, lahko sedim na riti!” Babica in Kristjan, sta prasnila v smeh, jaz pa sem se še bolj udobno namestila v sedeči položaj.

Verjetno si ne predstavljate kaj pomeni, če po porodu ne moreš sesti na zadnjico, ker te ta nepredstavljivo boli in kakšno srečo imaš, če lahko nanjo sedeš brez bolečin. In kar hvaležna sem, da sem imela raztrganine in bolečine po prvem porodu, da sem sedaj po drugem vesela čisto vsakič, ko sedem na zadnjico.

Morala sva ovekovečiti sedenje ob zajtrku v porodni sobi 🙂

Preberi še

porodna zgodba

Porodna zgodba: Eva, 12. januar 2018

piše: mamica Ana

Moja druga nosečnost je minila prehitro. Bolj kot se je bližala koncu, bolj sem tehtala, kaj je najpomembneje, da še postorim v času pred rojstvom: pišem magistrsko, se pripravljam na porod, preživljam kvaliteten čas s Klaro ali sama s Klemnom. Vse se mi je zdelo tako zelo pomembno, vsega sem si želela. Vsak dan sem torej krmarila med temi prioritetami, le za pripravo na porod mi je zmanjkovalo časa, oziroma sem ob večerih, ko naj bi o porodu kaj brala, se pogovarjala s Klemnom, največkrat zaspala s Klaro. V začetku januarja, 3 tedne pred PDP-jem sem začutila, da me je poroda strah. Na prvi porod sem se zares dobro pripravila, tokrat pa sem temu posvetila premalo časa (malo sem tudi računala na pozitivno prvo izkušnjo in da je drugič itak lažje). Klemen je moral tisti teden nekaj prevzeti v Ljubljani in sklenila sva, da to dopoldne (ko je Klara v vrtcu) izkoristiva za pripravo. Odpovedala sem se pisanju magistrske in skupaj sva se odpeljala v Ljubljano. Na pot sem vzela knjigi, ki sem ju prebrala že v prvi nosečnosti (kateri, si lahko preberete tukaj). Prebrala nekaj porodnih zgodb, se pogovarjala o poteku poroda, o željah, o mojem prvem porodu. Preizkusila sva se tudi v igri vlog – kako bi odreagirala, če bi mi želeli sprožiti porod, predreti ovoje, če mi ne bi dovolili hoditi med popadki,… (dobra vaja, priporočam).
Čez en teden, pa se mi je nenadoma začelo pred očmi bliskati, dela vidnega polja nisem videla. Opisala sem Klemnu kaj se dogaja. Hitro je začel možgančkati, brskati po literaturi. Izmeril mi je pritisk, ki pa je bil OK. Poklicala sem svojo ginekologinjo, ki me je napotila kar na urgenco. Neee, pa ravno smo zmenjeni s Klemnovimi starši, da gre popoldan Klara k njim v varstvo in pri njih tudi prespi, midva pa greva v Ljubljano na božični koncert. Čez 15 minut so motnje videnja ponehale in odločila sva se, da greva na urgenco, če se bo to ponovilo. Popoldan sva se tako odpravila v Ljubljano in po poti opravila še drugi del intenzivne priprave na porod. Prelep večer je bil in prva samska noč (brez Klare). Drugo jutro pa se je bliskanje ponovilo, v nekem trenutku polovico slike nisem videla. Klemen je bil odločen, da greva na urgenco. Od tam so me poslali na ginekološki oddelek, s sumom na preeklampsijo (izmerili so mi malo previsok tlak). Ginekologinja se je odločila, da me obdržijo na oddelku. Zame je bil to velik šok, jokala sem še cel dan. Ne razumem zakaj se mi bolnica zdi tako strašna. Krivim hormone. 😀 V bolnico mi je Klemen prinesel vse potrebno za pisanje magistrske, hotela sem izkoristiti “proste” dni. Popoldan so mi večkrat izmerili tlak, ki je bil vedno malo previsok. Naslednje jutro sem začutila blage popadke, ki so se pokazali tudi na CTG-ju. Hitro so minili, so pa potrdili moje občutke, da bom rodila pred predvidenim datumom (manjkalo je še 9 dni). Dopoldan sta me prišli obiskati prijateljici, Tamara in Sergeja, obe študentki medicine. Med obiskom je v sobo prišla sestra in mi še enkrat izmerila tlak. Tokrat je bil res visok. Na obrazih obeh prijateljic sem zaznala zaskrbljenost. V kratkem pogovoru sta mi tudi povedali, da je to za nosečnico previsoko. Čez nekaj minut je prišla v sobo zdravnica, in prijateljici prosila, da za trenutek zapustita sobo. Sporočila mi je, da so se zaradi izredno visokega tlaka odločili, da mi porod sprožijo. Sedaj. Nadaljuje, naj vzamem stvari in počakam sestro, ki me bo pospremila v porodno sobo. Za trenutek so se mi podrle sanje lepega poroda. Zdelo se mi je, da sprožitev izključuje vse moje želje naravnega poroda in pred očmi sem imela le ure in ure predihavanja popadkov sama, v bolnici. Namesto doma, s Klemnom, v prijetnem vzdušju. Zdravnica je odšla, v sobo sta spet stopili prijateljici. Povedala sem jima, da mi bodo sprožili. Razumevajoče prikimata in razumem, da je to najbolje zame in za otroka. Pokličem še Klemna, ki se prav tako strinja z odločitvijo zdravnice. Vsi skupaj so me pomirili (Hvala Sergeja in Tamara, da sta bili z mano in me pomirjajoče pospremili do dvigala :)), jaz pa sem se v tistem trenutku odločila, da zaupam in ostanem dobre volje. Na hodniku pred porodnimi sobami se mi je predstavila prijazna in nasmejana babica Melita. Pokazala mi je porodne sobe in naselila sem se v ta veliki, tisti z žogami, ribstolom, blazinami, gugalnikom in novo posteljo. Babica mi je razložila, da bo lahko mož ves čas zraven, da mi bodo prinesli tudi kosilo, svetovala mi je naj se dobro najem in veliko pijem, ker bom potrebovala energijo. Na radiu mi je poiskala Ars postajo, razkazala mi je še tuš, wc, sprostitveno sobo (tisto s TV-jem in kavčem) in hodnik, po katerem lahko predihavam popadke ter odšla. Kamen se mi je odvalil od srca. Vedela sem, da bo s tako prijetno babico porod lep.
Ko je prišel Klemen, sva si najprej navdušeno ogledovala vse pripomočke, ki so bili v sobi. Kmalu je v sobo vstopila zdravnica, me seznanila s postopkom sprožitve in mi v nožnico vstavila tabletko za mehčanje materničnega vratu. Ura je bila 12. Deset minut za tem sem že začutila prve popadke. Babica mi je prinesla kosilo. Malo sem jedla, malo sem se sprehajala ob predihavanju nežnih popadkov. Mislim, da je bilo moje telo že skoraj pripravljeno na porod, sicer ne vem, če bi popadki prišli tako hitro. Ko sem pojedla, mi je babica predlagala, naj si vzamem eno uro za tuširanje in naj z vročo vodo tuširam trebuh v smeri urinega kazalca. Upoštevala sem njen nasvet in res je bilo prijetno. Popadki so postajali vedno močnejši, zadnji pa me je “spodil” izpod tuša. V porodni sobi so me nato za 15 minut priklopili na CTG. Babica mi je prinesla še hladilni gel in žogico, s katero me je Klemen lahko masiral. CTG je bil OK, lahko sem se šla sprehajati. Po nekaj predihanih popadkih na hodniku sva se preselila nazaj v sobo, saj so bili že tako močni, da sem težko hodila. V sobi sem odkrila popolno kombinacijo ponujenih pripomočkov: sedela, gugala sem se na žogi, ko pa je prišel popadek, sem se uprla na ribstol, Klemen pa je z vso močjo pritisnil na moj križ. Ta dva položaja sem menjavala naslednji dve uri. Popadki so bili tako močni, da mi je po dveh urah začelo zmanjkovati moči. Vmes sta se babici zamenjali, sedaj je bila z nama tudi zelo prijazna babica Mojca. Ko me je videla da že en čas trdo delam, mi je previdno ponudila predrtje ovojev. Tudi sama sem potiho o tem že razmišljala, saj sem vsak popadek upala, da mi bo odtekla voda. Sklenila sem počakati še par popadkov. Čutila sem, da popadkov več ne sprejemam z veseljem in dobrodošlico, kot sem se do tedaj trudila. Zato sem privolila v  predrtje ovojev. V trenutku ko sem se ulegla na posteljo, sem bila še bolj hvaležna, da sem popadke do sedaj lahko predihavala stoje. Po predrtju se je vse odvilo tako hitro, da sem komaj dojela. Najprej dva tako močna popadka, da sem podvomila, če bom to zmogla. Čutila sem, kako se dete spušča po porodnem kanalu. Neverjeten občutek. Po teh dveh popadkih sem v dveh iztisih, ob 16:30 porodila deklico Evo. Bila sem evforična, srečna. Klemen je tudi tokrat potočil kakšno solzico sreče, mene pa pa ovenčal s ponosom. Tri ure smo še kraljevali v porodni sobi in se zahvaljevali. Tudi Evo sva v našo družino sprejela s pesmijo iz najinega poročnega obreda.
Tokratna izkušnja poroda v Mariborski porodnišnici, mi bo res ostala v zelo prijetnem spominu. Po porodu me je Klemen še vprašal, kaj več si sploh še lahko želiš, kaj bi bilo drugače, če bi šla roditi na primer na Jesenice, ki slovijo kot najprijaznejša porodnišnica v Sloveniji. Res je, izpolnili so vse moje želje porodnega načrta, čeprav tega tokrat nisem zapisala. Le na začetku sem babici rekla, da bi rada rodila naravno, kolikor bo seveda mogoče. Nihče me ni vprašal po britju, klistirju, čeprav je bilo za to več kot dovolj časa. Na voljo sem imela kar nekaj pripomočkov za predihavanje popadkov, prost hodnik, tuš, skratka, vse, kar sem do sedaj spoznala preko drugih porodnih zgodb. Na postelji sem ležala samo za CTG, ter ob iztisu (na boku). Brez epiziotomije. Nič niso hiteli s prerezom popkovine. Osebje nadvse prijazno in vzdušje prijetno, z zatemnjenimi lučmi in nežno glasbo. Pravljično. Hvala!

Eva, dobrodošla v našem domu.

Preberi še

Nosečnica na snegu

Bolečina s pomenom

Piše: noseča mamica Petra

Eno leto nazaj me je bilo strah, nisem vedela, kakšen bo moj porod, koliko časa bo trajal in kako boleč bo. Tega nihče ne more vedeti vnaprej.

Danes se porodne bolečine sploh ne spomnim. Spomnim se le, kateri film sem pogledala, preden mi je odtekla voda, panike, ker je bil Kristjan še na treningu, spomnim se smešnih pripetljajev iz porodnišnice in tega, da sestra ni mogla razumeti, da sem si od vseh prostih sob v Mariborski porodnišnici izbrala najmanjšo. Potem se spomnim nekaj popadkov. Vem da so boleli, vendar se bolečine sploh ne spominjam. Ne morem pozabiti, kako je najin dojenček prvič zajokal in ponosa v očeh mojega moža.

Jaz ne vem kako smo sprogramirane mame. Ampak če me vprašaš danes, eno leto po porodu, ti bom odgovorila, da porod sploh ne boli. Pa vsi vemo, da temu ni tako. Verjetno je to zato, ker je to edina bolečina, ki ima pomen. Vedno ko nas namreč nekaj boli, pomeni, da je z našim telesom nekaj narobe in to navadno ne vodi v izboljšanje stanja. Porod pa je edina bolečina, ki ima smisel. Na koncu se iz te bolečine rodi nekaj, kar si nihče, ki še ni starš ne more predstavljati. Rodi se tvoj otrok in rodiš se ti, mama.

Dan, ko sem postala mama

 

Preberi še

Dojenje

Dojenje: stres ali udobje?

Piše: noseča mamica Petra

Dojenje je nekaj najlepšega, kar lahko da mati otroku. Na začetku je bilo zame to tudi neverjetno boleče, zakomplicirano in težko. Sama sem prvi mesec uporabljala nastavke, zbolela za dvema mastitioma in se, ravno obratno kot večina mamic dandanes, ubadala s tem, da imam preveč mleka. A potem je dojenje steklo in ne predstavljam si, koliko več časa, denarja in omejenosti pri naših potovanjih bi mi vzela priprava adaptiranega mleka, če ne bi vztrajala. Sama menim, da ni prav nič narobe, četudi se otroci hranijo preko stekleničke, prav tako bodo zrasli v normalne odrasle. Seveda pa je za mamo in otroka veliko lažje, bolj zdravo, cenejše in udobneje, če se otrok doji.

Kot verjetno veste, dojenje spodbuja krčenje maternice, meni je pomagalo izgubiti nekaj kilogramov po porodu, čeprav sem jedla veliko več kot v nosečnosti (kar je edino pravilno, saj z dojenjem porabimo več kalorij kot v nosečnosti!), nasploh pa se materino mleko spreminja glede na potrebe otroka. O tem si več preberite v Willmini knjigi 10 P-jev za uspešno dojenje. Srčno priporočam, da knjigo preberete že v nosečnosti. Zagotavljam vam, da vas bo nasmejala, na sploh pa boste izvedele pomembne in zanimive informacije, ki jih jaz nagonsko nisem vedela.

Še eno stvar bi rada delila z vami. Ko sem 3 dni po porodu dobila vročino in mastitis, ter morala k zdravniku, sem mislila, da sem na dnu. Zdravnica mi je rekla, da mi bodo odrezali dojki, če se ne znebim vozličkov v njih. Seveda se to kar tako ne zgodi. Sama sem bila po porodu izredno občutljiva in doma sem jokala, da bom ravno zaradi dojenja ostala brez dojk. Ne vem, zakaj mi je bilo takrat tako škoda denarja. Danes vem, da bi plačala tistih par evrov, da bi k meni prišla svetovalka, mi dala nekaj napotkov, kako se znebiti mastitisa (poizkusila sem namreč čisto vse, kar je pisalo v knjigah in na internetu) ter me predvsem pomirila. Jaz pa sem zaradi sekiranja čez nekaj dni zbolela še za enim mastitisom in pristala na tabletah, čeprav to sploh ne bi bilo potrebno.

Polagam vam na srce, če imate težave z dojenjem, plačajte tistih nekaj evrov, pogovorite se s svetovalko in privarčevali boste marsikakšen evro, ki bi ga drugače dali za stekleničke in adaptirano mleko. Vse svetovalke so namreč imele težave z dojenjem, ko so same dojile. Mislim, da niti ena nima pravljične zgodbe. In s tem ni nič narobe. Vsi otroci so zrasli na dodatkih ali pa materinem mleku. Je pa lepše, če se mamica, ki ji dojenje ne steče, ne obremenjuje toliko, si poišče pomoč ter si tako olajša naporne prve dni.

Ta teden je slovenski teden dojenja. Slovenske svetovalke za dojenje cel teden nudijo brezplačna predavanja in nasvete. Več o tem si lahko pogledate tu: SLOVENSKI TEDEN DOJENJA

 

 

Preberi še

Čudovitost ženskega telesa

piše: mamica Ana

Odkar sem zanosila, spremljam spremembe svojega telesa in se čudim. Kako veličastno je, kaj vse zmore. Kako pomembno nalogo ima žensko telo in kako popolno je!

Kaj vse je telesu samoumevno in stori samo od sebe!

Spomnim se, da sem prvič posumila, da sem noseča, ko so me srbele prsi – to so prve spremembe, že par dni po oploditvi! Telo začne akcijo priprave na otroka takoj. Za tem so sledile še druge spremembe – širjenje bokov, večji apetit in posledično pridobivanje kilogramov, večja potreba po spancu in seveda, večanje trebuha. Vse se odvija tako, kot je najbolj optimalno za otroka. V večini primerov se otrok med nosečnostjo obrne tako, da bo najlažje prišel skozi porodni kanal. In ko je vse pripravljeno, telo samo sproži porod. Začnejo se popadki, ki opravijo večino dela. Ja, tako je, ženska s svojo močjo samo na koncu pomaga, ko otroka iztisne, ostalo opravi telo samo. Fantastično, kaj? 🙂 In v času ko ženska rojeva, se v njenih prsih že pripravlja prvo mleko, ki vsebuje vse, kar novorojenček potrebuje, da čim lažje preživi prve trenutke svojega življenja. Na začetku ima mama mleka preveč, sčasoma, pa se količina prilagodi potrebam otroka. Mleko po meri. Noro, kajne? Vez med mamo in otrokom pa je tako močna, da ob otrokovem joku začne mleko teči kar samo od sebe. Še ena zanimivost: maternica se po porodu krči medtem ko mama doji. Verjetno tudi prej in potem, ampak najbolj intenzivno prav med dojenjem.

Po porodu, pa se mora mama odpočiti. V tem obdobju pravimo, da se ženska čisti. To obdobje traja približno 40 dni in s prenehanjem krvavitve, telo ženski sporoči, da si je opomoglo. Pa ne še za naslednjega otroka ;), to sporoči kasneje, navadno v roku enega leta, s ponovnim menstrualnim ciklom. Naše telo ve, kdaj je pravi čas za marsikaj, le poslušati ga moramo.

Preberi še

Porodni načrt oz. želje

Piše: mamica Petra

Porodni načrt Če me je kdo v prvem delu nosečnosti vprašal, ali bom napisala porodni načrt, sem mu takoj in brez premisleka odgovorila, da ne. Prepričana sem bila, da babice v porodnišnicah ne marajo žensk, ki si zamislijo svoj porod, potem pa seveda ne gre vse po planu in so strašno nejevoljne. Po drugi strani nisem želela komplicirati in planirati svojega poroda, saj sem vedela, da se lahko zgodi karkoli.

Proti koncu nosečnosti, pa sem dobila nekaj pozitivnih spodbud za pisanje porodnega načrta, oziroma porodnih želja. Ena je bila ta, da se sama malce psihično pripraviš in razmisliš do kakšnih zapletov lahko pride. Po drugi strani so mi druge mame rekle, da ko prideš v porodnišnico ne moreš osebju povedati vsega, kar si želiš. Takrat namreč razmišljaš o drugih stvareh, kasneje pa si lahko razočarana, če kakšne čisto banalne stvari niso uresničene. Ena izmed teh je na primer, da očka prereže popkovino Tako sem se odločila, da bom napisala kratke porodne želje, ki bodo še vedno dovolj odprte, da ne bodo omejevale odločitev babic, ker sem zdravstvanemu osebju popolnoma zaupala. Tudi babica, ki je predavala na šoli za starše v porodnišnici nam je rekla, da so porodni načrti v mariborski porodnišnici zaželjeni, da babice približno vedo, kaj si porodnica želi. Naj pa seveda ne bodo ozko usmerjene in naj v primeru težav pri porodu puščajo tudi možnost drugačnega odvijanja poroda.

Moj porodni načrt je skupaj z vso dokumentacijo babicam izročil Kristjan, ko sem se jaz preoblačila. Babice so ga prebrale in vse moje želje so bile upoštevane. Za to sem jim res hvaležna.

Porodni načrt

Moj porodni načrt oziroma porodne želje

Preberi še

Porodna zgodba: Julija

Piše: mamica Petra

V tednu pred porodom smo s prijatelji šli na kosilo. Dva od njih sta se druženja z mano bala, oziroma sta ga želela imeti v neposredni bližini porodnišnice. Smejala sem se jima, ker sem vedela, da si predstavljata porod tako kot je prikazan v filmih. Tam ženskam odteče voda, v naslednjem kadru na invalidskem vozičku leti mimo sprejemne mize v porodnišnici, v tretjem kadru spušča čudne zvoke na porodni mizi in v četrtem kadru že pestuje svojega otroka. Mirila sem ju s tem, da se to zagotovo ne more zgoditi tako hitro. Sploh pa ne meni, ker rojevam prvega otroka, ko porod statistično traja kar nekaj ur. No, sedaj bi rekla, da je moj porod izgledal nekako tako, kot sta si predstavljala Marko in Klemen. Kot v filmu.

Bil je navaden nosečniški petek. No, če rečem, da je bil čisto navaden, se v resnici malce zlažem. Dva dni po predvidenem datumu poroda sem bila že malce nejevoljna, ker nisem vedela koliko časa bo trajalo, da se bo bitje pod mojim srcem odločilo pokukati na svet. Zjutraj sem pojedla tradicionalno obilen zajtrk, napisala članek o lulanju in pripravila kosilo za naju s Kristjanom. Za tem sva odšla po trgovinah in kupila nekaj stvari za stanovanje. Kristjan to popoldne ni delal, tako da sva si tudi doma vzela nekaj časa zase. Zvečer je odšel na trening košarke v Kidričevo, jaz pa sem mu rekla, da verjetno danes ne bo nič, tako da naj kar brez skrbi odide. Sama sem si ogledala film, da je čas hitreje minil.

Po koncu filma, ob 23:00, sem se napotila svojih standardnih 10 korakov od postelje, do stranišča. In tam nekje, dva koraka do straniščne školjke, se je iz mene ulilo ogromno vode. Če priznam, me je kar malce zagrabila panika. Vsedla sem se na školjko, se polulala in opravila še dolgo potrebo. To je v bistvu opravilo kar telo samo, da se je sčistilo pred porodom. Vmes sem poklicala Kristjana, ki je s soigralci ravno naročil radler. Rekla sem samo: “Kristjan, voda mi je odtekla.” On pa: “Pridem, 20 minut.” Takoj ko mi je odtekla voda, so se začeli tudi popadki. Ulegla sem se v posteljo in poklicala v mariborsko porodnišnico. Babici sem povedala, da mi je odtekla voda, ona pa mi je rekla, da naj kar takoj pridem k njim. Malce me je zagrabila panika, saj sem bila sama doma. Stopila sem do omare, da bi si preoblekla mokre hlače, ko se je ponovno ulila voda. Oblekla sem nove in si nadela vetrovko. Porodno torbo sem imela že dva dni v avtu, tako mi drugih stvari ni bilo treba pripravljati. Kmalu je prišel Kristjan in odpeljala sva se preko nešteto mariborskih ležečih policajev do porodnišničnih vrat. Tam me je sprejela babica, me napotila v sprejemno sobo, kjer sem se preoblekla. Nato je ena izmed babic preverila odprtost in ugotovila, da sem odprta že 4 cm. Nato sem morala odgovoriti na ogromno vprašanj o svojem zdravstvenem stanju. Vmes pa so me grabili popadki, tako da nisem zdržala na stolu. Sledilo je podpisovanje stotih papirjev, na koncu pa mi je sestra v šali rekla: “Še kratek test imamo zate!” Pogledala sem na list papirja pred seboj in zagledala polno vprašanj z odgovori DA/NE. Debelo sem jo pogledala, saj nisem vedela ali  misli resno. Mislila sem si: “Zagotovo je to test potrpežljivosti. Zberi se in reši.” Ko sem prišla do konca vprašalnika, sem zmagoslavno pogledala sestro, ki mi je nakazala, da lahko zapustiva sprejemno sobo. Kristjan je odpeljal avto na parkirišče, mene pa je sestra vodila do porodne sobe. Rekla mi je, da lahko izberem katerokoli sobo. Vedela sem, da sta sobi 5 in 6 ogromni, z nešteto pripomočki: ribstoli, žogami, pručkami, blazinami … Jaz pa sem hotela v tisto, ki je bila najbližje. V sobo 4, ki je majhna, preprosta in brez dodatnih stvari. Vseeno mi je bilo za vse, ker sem bila že v tisti porodni fazi, ko dodatni pripomočki niso bili več pomembni. Povabila me je, da se uležem in mi na trebuh namestila CTG. Vprašala me je, ali bi želela epiduralno anastezijo ali smejalni plin. Malce sem se zamislila in jo pogledala v oči: “A mislite, da mi ne bo uspelo brez tega?” Prijazno me je pogledala in rekla: “Ne, tega ne mislim, samo ponudim, da vam ne bo prehudo.” “Če ne bom mogla več, bom rekla, zaenkrat sem še vredu.” sem ji odgovorila in ona se je strinjala. Vmes je prišel Kristjan, jaz pa sem prosila, da bi se med popadki lahko vstala. Babica mi je to dovolila, a sem po dveh popadkih ugotovila, da ne morem več stati. Prinesla mi je pručko, da sem lahko preizkusila, ali bi z njo šlo lažje, vendar mi sploh ni ugajalo. Zlezla sem nazaj v posteljo. Prijateljica Helena, mati sedmih otrok, mi je pred porodom dala napotek, naj bo vsak popadek moj prijatelj, ker pomaga dojenčku na svet in naj se mu ne upiram. To sem imela ves čas v glavi in se resnično trudila, da se ob popadku nisem zakrčila, vendar mi to sploh ni uspevalo. Babici sem potožila, da mi gre res slabo, a ona me je potolažila, da je to zato, ker se vse dogaja tako hitro in se na popadke sploh nisem mogla počasi privaditi. Pogledala me je in ugotovila, da sem bila odprta že 7 centimetrov. Ni mi bilo jasno, kako je vse šlo tako hitro, saj v knjigah, ki sem jih prebrala, porodi trajajo precej dlje. Tisto noč sem bila edina nosečnica, ki je rojevala v mariborski porodnišnici, zato sem imela privilegij, da je bila babica ves čas ob nama. Kristjan je sedel ob mojem vzglavju, me držal za roko in me ves čas spodbujal. Babica pa je ob vznožju opazovala, kako napreduje porod. Ko mi je rekla, naj ob popadkih začnem potiskati, sem oživela. Ta del poroda mi je bil veliko bolj všeč kot sproščanje ob veliki bolečini. Ko je prišel popadek, sem potisnila in čutila sem, da se tudi bitje v meni spušča navzdol. Ko sem ugotovila, da mi bo uspelo, sem začela kar uživati v popadkih in pritiskanju, tako da sem ob koncu popadka, ko sem že čutila glavico zelo spodaj, vprašala sestro: “A lahko potiskam kljub temu, da nimam več popadka?” Babica se je zasmejala in rekla: “Ni treba, raje počivaj. Le s popadkom se otrok premika navzdol.” Tedaj sem se zavedala, kakšno moč ima moje telo. S svojim potiskanjem sem pomagala le malo, večino je telo naredilo samo. Zavedala sem se, kakšen čudež je to. V tem zavedanju sem še dvakrat močno pritisnila in sestra je naznanila: “Glavica je zunaj.” Videla sem Kristjana, kako so mu žarele oči. Ob naslednjem popadku sem iztisnila še preostalo telo. Ob 1:25, dve uri in pol po začetku popadkov, sem postala mama in Kristjan je postal oče. Med svojimi nogami sem zagledala majhno bitje, ki je v trenutku zajokalo. Pogledala sem Kristjana, ki je imel solzne oči, hkrati pa se mi je smehljal. Vedela sem, da je vse vredu. Sestra je rekla: “Kaj imamo?” “Deklica je,” si je kar sama odgovorila, jaz pa sem bila sposobna reči samo: “Julijo imava.” Kristjan me je nato poljubil. Babica mi je položila Julijo na prsi. Takrat sem občutila neskončno Ljubezen. Po nekaj minutah so mi jo vzeli s prsi in Kristjan je prerezal popkovino. Julijo sem dobila nazaj v naročje in jo podojila. Nisem mogla verjeti, da mi je uspelo. Kristjan pa je ves ponosen stal poleg naju. Potem je prišel zdravnik in mi povedal, da imam nekaj zunanjih raztrganin in me bo zašil. Šivanje je bilo zame najbolj neprijeten del poroda, a tudi tega sem preživela. Potem so nam, novonastali družini, podarili 3 dragocene ure časa samo za nas. Spoznavali smo se, se veselili, zahvaljevali, molili in družini ter prijateljem sporočali veselo novico.

Hvaležna sem vsem, ki ste nam pred, med in sedaj po porodu stali ob strani. Bolj naravnega in lepega rojstva prvorojenke si pred tem niti nisem upala predstavljati. Velika zahvala gre tudi mariborski porodnišnici, babici, ki je tako prijazno in potrpežljivo pomagala na svet Juliji, ter vsem ostalim na oddelku, ki so res lepo skrbeli za naju.

Dobrodošlica novorojenki

Dobrodošlica ob prihodu domov

 

 

Preberi še

porodnezgodbe

Knjigi, ki ju priporočam ob pripravi na porod

piše: mamica Ana

Kot vsega, je tudi knjig za pripravo na porod prava poplava. Poleg knjig pa seveda še veliko revij, forumov in  facebook skupin, na katerih lahko dobiš veliko informacij o porodu, pripravah, ter seveda najbolj zaželene – izkušnje. Toplo priporočam čim manj forumov oziroma vsega, kar v tebi pusti strah in nemir, namesto miru.
Pred porodom sem bila (in še vedno sem) vključena v facebook skupino, kjer sem dobila veliko koristnih nasvetov za sprotno pripravo (o prehrani nosečnice, pripravi materialnih stvari za dojenčka ipd.).  Iskala pa sem še kaj, kjer bi lahko dobila celosten pogled na porod (bila sem čisto zmedena, ker sem imela veliko informacij, ampak vsaka izmed njih je imela svojega avtorja in bila tako nezdružljiva z drugimi informacijami). Tako sem našla ti dve knjigi, ki ju toplo priporočam:

  1. PORODNE ZGODBEporodnezgodbe V knjigi so zbrane porodne zgodbe slovenskih mamic. Sicer je na tržišču veliko knjig z porodnimi zgodbami, a če niso to zgodbe iz slovenskih porodnišnic, ti te niso prav v veliko pomoč, saj ne veš kaj od napisanega je pri nas sploh mogoče in kaj ne. V knjigi so opisane najrazličnejše zgodbe, ki ti dajo realen pogled v slovenske porodnišnice.
    Več o knjigi si lahko prebereš tukaj.
  1. SKOZI NOSEČNOST Z JEZUSOM skozinosečnostzJ
    Knjiga mi je bila v pomoč že od začetka nosečnosti, ko sem prebirala o razvoju otroka, prehrani nosečnice. Še bolj pa proti koncu, ko sem veliko brala o porodnih fazah, medicinskih posegih, lajšanju bolečin, premagovanju strahu, umirjanju, ter najbolj o duhovni pripravi na porod – v sodelovanju z možem, ter kot pravi že naslov, kako zraven povabiti še Jezusa.
    Več o knjigi si lahko prebereš tukaj.

Preberi še