Študentska nosečka

Piše: nosečka Petra

Po petih letih in petih mesecih skupne hoje sva se s Kristjanom odločila, da je najina zveza tako zrela, da jo lahko okronava s poroko. To je bil pomemben korak v najinih življenjih, saj sva si tako povedala – drug drugemu in pred najinimi prijatelji, da misliva resno in želiva skupaj zaživeti samostojno življenje.

Že od začetka zakona sva bila odprta za življenje, saj imava oba rada otroke in sva si jih želela imeti tudi sama. Seveda sva se pred poroko pogovarjala tudi o tem, kaj bi bilo, če jih ne bi mogla imeti in kako bi si v tem primeru osmislila najino življenjsko pot. Vendar na srečo, nama je bilo dano, da sedaj pričakujeva otroka.

Kot ženska sem nekje v sebi že zgodaj začutila, da se z mojim telesom nekaj dogaja, saj nisem imela standardnih znakov pred menstruacijo. Ko sem polulala tisti testek za nosečnost, sploh nisem vedela kaj naj pričakujem. Kristjan me je od veselja objel in takoj začel razmišljati, kam bova v najinem majhnem stanovanju postavila posteljico, prestavila pisalno mizo in položila previjalno mizo. Tako sem vedela, da je novo bitje med nama res zaželeno.

Vse ostale stvari so stekle tako lepo, da bi jih z veseljem še enkrat ponovila. Prvi pregled pri ginekologinji, prvo poslušanje bitja srca, ki utripa v tvojem telesu, prvi pregled z ultrazvokom, ko zagledaš mali čudež, ki se razvija v tvojem telesu. Potem pa dva meseca skrivanja najlepše novice zase, pa sreča bodočih starih staršev, ko jim poveš, da bodo postali babice in dedki. No, najinega otroka so se razveselili tudi najini bratje in sestre (dva izmed njih imata 8 let in sta izredno ponosna na novi naziv), ki so izvedeli za dojenčka s kuvertico v kateri je bil napis: “Postala boš teta oz. stric”. Bitje v trebuhu nestrpno pričakujejo tudi bodoče prababice in pradedek ter celo praprababica.

Glede na to, da študiram računalništvo in sva v našem letniku le 2 dekleti, je povprečje nosečnic med dekleti kar 50%. 🙂 Sošolci so me izredno lepo sprejeli, ko so zagledali moj rastoči trebuh in mi veselo čestitali. Če se sprehajam po faksu sicer nimam najlepšega občutka, ker se mi zdi, da me kdaj kdo pogleda očitajoče: “A, to je bilo pa verjetno po nesreči.” Vendar mislim, da je to bolj v moji glavi, ker mi še nihče ni rekel kaj drugega kot lepih in vzpodbudnih besed. Tudi profesorji in asistenti imajo do mene korekten odnos. Nihče me ne pomiluje, gleda postrani in zaenkrat tudi nimam občutka, da bi mi zaradi nosečnosti gledali čez prste. To se mi zdi izredno pomembno, saj se počutim in delam za faks enako intenzivno kot prej.
Prva dva meseca moje nosečnost je bilo sicer izpitno obdobje in k sreči sem večino izpitov opravila že predčasno, s kolokviji, drugače bi verjetno vase zlila prevelike količine kave in energijskih napitkov. Ampak kot izgleda, je bitjece točno vedelo, kdaj mora priti v najino življenje.

Moram priznati, da je v splošnem življenje študentske nosečke res super, ker so do tebe vsi prijazni in pozorni. In kar je najbolj zanimivo, da se poleg bruhanja v prvem trimesečju v tem trenutku res ne spomnim slabih plati nosečnosti. No, za kakšnega študenta bi se bilo izredno težko odpovedati alkoholu, ampak te imajo pa prijatelji še rajši, ker si vedno 0,0 šofer in nihče več ne skrbi, kako bo prišel domov.

Presenečenje iz kuverte za najine sestre (in brate - v drugi različici)

Presenečenje iz kuverte za najine sestre (in brate – v drugi različici)

 

 

Preberi še

Leave a Reply