Ali je roditi res najtežje?

piše: mamica Ana

Od nekaterih bralcev smo dobile spodbudo, da napišemo kaj tudi o težkih trenutkih življenja z otrokom oziroma njegovega prihoda na svet. Zato sem se odločila, da vam povem nekaj o meni najtežjem delu Klarinega prihoda na svet – in ne, to ni bil porod.

Je že res, da imam za seboj zelo lepo izkušnjo poroda, brez komplikacij, a vsekakor noben porod ni enostaven. Protibolečinskih sredstev nisem želela in hvala Bogu jih tudi nisem potrebovala. Ob misli na epiduralno me itak zmrazi, ker igle niso moje prijateljice. 🙂 Ampak ob rojevanju ima bolečina smisel in to marsikaj olajša. Zato so mi bili dnevi po porodu mnogo težji, pa verjetno tudi to ne bi bilo tako hudo, če ne bi bila šivana. Tako pa je bilo že vstati prava muka, se med dojenjem prevaliti na drugi bok in že misel na odhod na stranišče je bila boleča. Težko mi je bilo sprejeti, da sem postala pravi invalid kar čez noč, ko bi moralo moje življenje namesto tega postati najlepša pravljica. Namesto da bi zdaj jaz skrbela za Klaro, je moral Klemen skrbeti zanjo, pa še zame.
In pa dojenje. Vsi so govorili, kako je to nekaj najlepšega (kar res je), a nisem vedela, da je pot do te lepote prava kalvarija (pa čeprav nisva imeli kakšnih posebnih težav).
In poleg vseh teh telesnih bolečin, je še hormonski svet čisto zmešan. V trenutku, ko Klemena zaradi bolečin nisem morala normalno objeti, se mi je zdelo, da mi je Klara ukradla moža. Da zaradi nje midva ne bova več to, kar sva bila. To je bila moja največja bolečina. Občutek, da sem grozna mama, ki sem jezna na svojo hčer, ki je ravno prijokala na svet, medtem, ko so vse druge čisto zaljubljene.
Po dveh tednih je vse to minilo in sem tudi jaz postala zaljubljena mama in spet zaljubljena žena. 🙂

Pa še ena slikica, ki prikazuje našo zgoraj opisano situacijo. ;)

Pa še ena slikica, ki prikazuje naše zgoraj opisano stanje. 😉

 

Preberi še

Leave a Reply