Piše: Noseča mamica Ana
My child, my rules. Poznate ta rek, ne? Včasih se s tem rekom strinjam, včasih mi gre pošteno na živce. Ja, v vsako mamo je položen materinski čut in največkrat je najbolj prav, da delamo, tako kot čutimo, da je za našega otroka najboljše. Tudi sama sem največkrat ugotovila, da nobena knjiga, babica, doula,… ne ve nekaterih stvari tako dobro, kot jih vem jaz. Po drugi strani pa, a je narava ta čut kaj spremenila, se je malo porazgubil? Včasih se z nekaterimi mamami in njihovo vzgojo enostavno ne morem strinjati. Pa ne bom zdaj s prstom kazala na nobeno, vsaka ima seznam vzgojnih metod, ki so ji simpatične in tistih, s katerimi se ne strinja.
Kar pa me resnično moti in se mi do otrok ne zdi fer je, da je otrok mamin projekt, njen življenjski projekt. Ko že od prvega dne vloži vse v svojega otroka, vanj verjame in možnosti za neuspeh otrok skoraj nima. Moja mama mi je nekoč rekla, da otroci pravzaprav nismo njeni, ampak da vsaka mama dobi otroka od Boga na posojo. Na posojo, ta ideja se mi zdi fantastična. Ker, pomislite, kako ravnamo stvarmi, ki jih imamo na posojo? Kako pazite na knjige iz knjižnice, čeprav niso vaše, ali prav zato, ker niso vaše? Vrniti jih želite tako dobre, kot ste jih prejeli. Hkrati pa, nikoli ne gradiš projekta na nečem, kar ni tvoje. Ker nikoli ne veš, kdaj boš moral to stvar vrniti in od tega ne boš imel ničesar. Razen tistega, kar si ob tej stvari doživel. In če se ta stvar uniči, poškoduje, kako težko ti bo. Zagotovo se boš opravičil in želel škodo poravnati. (Poznate strah, ko vozite tastov avto in razmišljate o opciji, da avto ruknete? ;)).
Zares mi je ta primerjava fantastična. Za svojo hči si želim, da od mene odide taka, kot sem jo prejela: iskrena, čuteča, nasmejana. In upam, da bom lahko svoje otroke nekega dne izpustila, kot da sem jih imela le na posoji.
Preberi še
